Vstopam v novo obdobje življenja – iz zaposlene mame se spreminjam v mamo na porodniškem dopustu. Ob tem podoživljam izpraznjenje, ki se mi je zgodilo, ko sem bila prvič v tej vlogi. Ravnokar sem zaključila študij, zunanji svet me ni potreboval, živela sem v novem kraju, kjer sem poznala le malo ljudi … Težko sem se navadila na dojenčkove zahteve (ki so njegove potrebe) in na to, da sem nekomu neprestano na voljo.
Spominjam se dolgih spomladanskih sprehodov … Ti so me dvigali. Moje razpoloženje sicer ni bilo vedno v sozvočju s prebujajočim se brstenjem, petjem ptic in sončno cvetočim regratom. Zanimivo se mi zdi, da sem prepričana, da je največji del mojega poklica, kot se izraža danes tudi skozi to spletno stran, zrasel ravno v tisti samoti, sprehodih, napornem vsakodnevnem odpravljanju ven na zrak in umirjanju dojenčka.
Praznina je lahko zelo rodovitna. Ustvarjalnost potrebuje samoto. Bližina potrebuje odmik.