Septembra sem željna znanja in informacij sedela v klopi na delavnici Priprava na samozaposlitev. Predavateljica je med vrstami podjetij omenila žensko podjetništvo. Srce mi je zaigralo, kajti poznam nekaj odličnih ženskih podjetij, ki me navdihujejo in opogumljajo. Naj omenim le dve najpomembnejši tuji: Midwifery Today in Mothering, med slovenskimi podjetnicami pa Ireno Rupar, Eriko Drobnič in Natašo Sinovec.

Toda v zvezi s tovrstnimi podjetji na tisti delavnici nismo slišali ničesar spodbudnega. Predavateljica je le posmehljivo omenila, da ideja ženskega podjetništva izvira iz predpostavke, da ženske svojo materinskost v primeru odločitve za ustanovitev podjetja vnesemo na poslovno področje, ter materinsko skrbimo za svoj posel, kupce in zaposlene. A da smo v resnici ženske včasih v izkoriščanju položaja še hujše od moških.

Seveda vsi poznamo primere ženskih podjetnic, ko je zgornje predvidevanje materinskosti in dobrote daleč od resnice. Podjetnice, ki so grdo zlorabile zaupanje svojih podrejenih, so deležne velikega sovraštva, njihova nepoštena dejanja pa bi morali po pravici obsoditi.

Toda ali to pomeni, da moramo obsoditi podjetništvo, še posebej pa žensko podjetništvo na splošno?

V Sloveniji večji delež gospodarstva sloni na majhnih in srednje velikih podjetjih. Iz tega lahko sklepamo, da je naše gospodarstvo, s tem pa ekonomski položaj vseh ljudi v državi, močno odvisen od pogumnih posameznikov, ki uresničujejo svojo podjetniško vizijo. Ugotovitve, da v gospodarjenju ne blestimo ravno, ni treba posebej poudarjati. Vendar pa nismo le strahopetni, plačilno zelo nedisciplinirani in velikokrat nezmožni izpeljati velike ideje, ampak smo tudi zelo napadalni do ljudi, ki se želijo tega področja lotiti na svež način.

V nas je globoko zasidrano nezaupanje do podjetnosti kot človeške lastnosti. Ob misli nanjo se nam pri priči prikaže podoba lovca na priložnosti, ki želi nepravično zaslužiti, medtem ko morajo vsi drugi leta in leta trdo garati za svoje preživetje. Ko pa slišimo  besedo “podjetnik”, si predstavljamo nekoga, ki ima veliko dolgov, iluzijo o zaslužku in nepošteno zgodovino.

Če hočemo izboljšati svoje gospodarsko stanje, moramo nujno prečiščevati svoj odnos do podjetništva.

Strah pred uspehom pri nečem, česar se sam lotiš, globoko vcepimo že otrokom. Da, prav ste prebrali, ne strah, da nam ne bo uspelo, ampak, da nam bo. Kaj bodo drugi rekli, ko mi bo z nečim, kar me srčno veseli, uspelo zaslužiti za dostojno življenje?


Ženska, ki se loti nekega posla (bodisi da se zaposli pri nekom drugem bodisi začne svoje lastno podjetje), stori to običajno iz treh glavnih razlogov:

  • da bi izboljšala svoj položaj
  • da bi doprinesla k družinskemu proračunu
  • da bi uresničila svoje talente in sposobnosti ter izrazila svojo ustvarjalnost
Pri tem pa lahko naleti na hude ovire. Prva je ta, da mora njena (samo)zaposlitev že na začetku obetati nek dobiček, kajti drugače ne more upravičiti svoje želje svojim najbližjim, ki bodo morali v času, ko bo delala, shajati brez nje.
Drugi, težji izziv je, da se mora naučiti, kako usklajevati zahteve družinskega in poklicnega življenja, da je mirna v tem, kar počne (gojiti vsa življenjska področja, ne samo službo ali pa samo skrb za otroke).
Tretja, najhujša ovira pa je spoprijemanje s kritikami iz okolja in privzgojenimi občutki krivde, ko želi uresničiti svoj poklic. Če ima podjetje, ali ji gre res le samo za denar?

Muhammad Yunus (če ga še ne poznate, pa se zanimate za ohranjanje ravnovesja med ekonomijo in socialo, je njegovo delo in razmišljanje temeljno izhodišče za nadaljnja raziskovanja) pravi, da ljudje nismo enodimenzionalna bitja. V podjetju ne moremo meriti in ocenjevati le dobička, ki ga prinaša, ampak bi morali iznajti način, kako vrednotiti celoten rezultat njegovega poslovanja. Koliko neko podjetje izboljšuje življenje vseh ljudi, ki imajo opravka z njim – ustanoviteljev, zaposlenih in strank ter tudi okolja?

A najbolj zanimiva je njegova ugotovitev, da imajo ženske in moški različen odnos do denarja in investicij – “Z opazovanjem obnašanja ljudi, ki jim posojamo denar, smo kmalu spoznali, da je bolje denar posojati ženskam kot moškim, če želimo, da ima od tega korist celotna družina. Ko moški zaslužijo denar, so nagnjeni k temu, da ga porabijo zase. Ko pa denar zaslužijo ženske, si prizadevajo izboljšati razmere za vse člane družine, še posebno za otroke. S posojanjem ženskam se ustvarijo koristi v kaskadah: to prinaša družbene in ekonomske koristi vsej družini in navsezadnje tudi vsej skupnosti. Grameen Bank se je najprej posvetila materam. Nato smo se posvetili otrokom.” (Muhammad Yunus)

1 Comment on s.p. – sami problemi ali srčni pogum?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.