… a morda ničesar v srcu.

“Kdor ljubi, ne pozablja, in kdor pozablja, se še ni naučil ljubiti.”

Rek iz skupnosti Srečanje za zdravljenje odvisnosti od drog

Večkrat se zalotim, da dobim neko idejo, ki se mi zdi fenomenalna, mislim, res krasna. In o njej hitim povedati drugim. Kaj ko bi jo najprej preizkusila v svojem življenju? Kaj ko bi najprej srčno živela to, kar govorim?

Težko vprašanje, vem.

Pa vendarle:

Če te od jutri naprej ne bi bilo več, kdo bi najbolj trpel?

Živiš tako, kakor da boš jutri umrla? Se učiš tako, kakor da boš večno živela? 

Primerjanje med mamicami, katera ima več dela, obremenitev ter manj časa, podpore in možnosti poskrbeti za svoje potrebe, lahko zastrupi celo trdno, večletno prijateljstvo.

To bi lahko bil naslov kratkih zgodb o mojem materinskem vsakdanu. Danes (da, v enem samem dnevu) mi je otrok (ne nujno vedno isti):

• vrgel zobno krtačko v školjko
• naredil sceno sredi mesta
• padel s traktorja (otroškega) in dodal svoji zbirki prask na licu še eno grdo
• prinesel domov  iz vrtca tujega Lego “strička”
• ponavljal frazo “Nihče mi nič ne more, ker jaz sem zoki kralj”
• prišel domov po mokri travi brez nogavic in čevljev, ko je pri sosedovih skakal po trampolinu
• se valjal po tleh, ker ni imel “pravih” kratkih hlač, da bi šel ven
• dal kahlico na glavo
• tolkel po računalniški tipkovnici
• degustiral bonbone iz vsakega zabojčka na stojnici (kjer se prodajajo na grame)

Kaj sem takrat delala jaz, boste rekli?

Kolikokrat imamo strahospoštovanje pred ljudmi, ki jih občudujemo iz tega ali onega razloga! Sebe ob njih dajemo v nič, s tem pa zatiramo svoj potencial.

Škoda, saj smo tako vsi na zgubi.