Včasih imam občutek, da me v petek popoldne, ko začnem plavati po družinskem morju, pogoltne velika riba nezavednega delovanja in me izpljune na kopno, na mojo zemljo šele v ponedeljek proti jutru.

Včasih ne vem, ali naj se jokam ali smejim lastni omejenosti. Pomislite – spim dve uri manj in sem kot podivjana žival.

Starševstvo nas na fizični ravni preizkuša bolj kot kakšen vrhunski šport. Kaj lahko naredim za svojo kondicijo?

 … se zelo dobro vidi iz mojih drobnih dejanj.

Želim imeti urejeno delovno mizo in omaro, s katere bi se hitro videlo, kaj je moj trenutni fokus, projekt, želeno delo. A moja stara navada odlaganja stvari, ki me najbolj pritegujejo, mi meša štrene in pušča na mizi zmedo, ki me raztresa in vznejevolji.

Kaj lahko v tem trenutku naredim za večjo urejenost in osredotočenost?
Kaj je moja srčna delovna želja?

Še predobro se spomnim nedavnega občutka – hrepenenja po večjih premikih v svojem življenju. Zakaj mora iti vse tako zelo počasi? Zakaj ne napredujem hitreje? Kdaj bo konec tega vsakdanjika, ko imam občutek, da se nikamor ne premaknem? Delala sem vaje Na svoji zemlji z naslovom Dovolim si biti zahtevna in izpeljati premike in odločitve brez nasilja in sovraštva. Na neki točki mi je prišla na misel prispodoba hoje v hribe.

Večino poti hodimo počasi, a vztrajno, korak za korakom. Morda vidimo vrh, a je še zelo oddaljen in pred seboj imamo kot kača dolgo, vijugasto pot po soncu in razmeroma enolični travnati pokrajini. Nič čudnega, če si zaželimo, da bi se premaknili hitreje, da bi že zavili med skale, se vzpeli višje, premagali višinsko razliko.

Naenkrat pa lahko pridemo do kakšnega slavnega previsa ali prepada, za katerega vemo, da je ključen za dosego vrha. Tisti, ki so ga premagali, so običajno prišli na vrh, drugi so se morali vrniti ali ubrati lažjo varianto.

Občutek imam, da sem prišla čez. Čez neki pomemben prepad, vzdolž katerega sem dolgo iskala točko, kjer ga bom lahko prečkala. A spoznavam, da sem sedaj v spremenjeni pokrajini. Nekaj stare opreme, na katero sem bila delno navezana, sem morala pustiti na drugi strani. Z njo si ne morem več pomagati. Brez nje bom tudi lažje potovala. A kolikor sem si obetala, da se bom lahko na drugi strani premikala hitreje, me zdaj upočasnjuje negotovost, saj sem se znašla na poti s povsem drugimi značilnostmi. Na novo iščem ritem koraka, zaradi razgibanega terena se hitreje utrudim ali me zažeja. Srečujem drugačna živa bitja, ki pritegujejo mojo pozornost. Vem, da sem bližje vrhu, a je naenkrat skrit, ko sem sredi med skalami.

Zaupam v svojo željo, v kondicijo, ki sem si jo nabrala na dolgem delu vzpona, v veščine, ki sem se jih učila prav za ta kos poti.

Bog daj, da mi uspe.

“Ko ti bo gorelo srce, sem to Jaz.”

“Treba je zapeti!” je rekla zaljubljena duša, ko je videla čudeže, ki jih je Gospod delal po njeni službi.

– In jaz ti ponovno svetujem: poj! Naj v harmoniji prekipeva tvoje hvaležno navdušenje nad tvojim Bogom.

Jožefmarija Escrivá v knjigi Pot (524)

Sinoči sem na spletnem seminarju v mentorskem programu Postavi se zase! razkrila, kako večkrat rečem: “Nimam čarobne paličice!”, ko me otrok prosi nekaj, kar se mi v tistem trenutku zdi nemogoče uresničiti.

Vendar prepoznavam to delno kot dediščino moje lastne vzgoje. Ko sem si želela kaj zase, kaj posebnega, veliko stvar, nekaj, za kar bi bilo treba opustiti delo in se potruditi zame, mi je bilo postreženih veliko razlogov in ugovorov, zakaj moja želja ne more biti uresničena.

Ko sem sama nastopila materinstvo, sem sklenila, da bo tudi zame veljalo: “Ne moreš imeti vsega naenkrat.” Kajti sodobne ženske hočemo imeti vse (“Have it all!”)

A zdaj, ko uresničujem oboje, materinstvo in svoje srčno delo, premagujem ta notranji ukaz.

V veliko pomoč mi je Lenkina pesem: “Everything at once.” Dobro izraža mojo raznoliko naravo in me vrača k otroškosti.

Vračam se po isti poti s sprehoda proti domu. Naenkrat se mi razjasni, kaj bi si želela, da bi pregnala naveličanost. Kotiček izven doma, kjer bi se lahko sproščeno usedla, kobacajčka spustila na tla in nekaj minut uživala svež zrak in pomladno naravo. Nekaj trenutkov za tem sem uzrla igrišče ob sosednji kavarni. Še nikoli ga nisem videla.

Morda premalo iščem to, kar bi si zares želela?

Kako se vedem, kadar mi teče voda v grlo?

Toliko sem se že vzgojila, da imam impulz poskrbeti zase. Namesto da bi brezglavo hitela, upočasnim. Namesto da bi zagnala paniko, pomislim, kaj je bistveno. Namesto da bi pritiskala na druge, se poskušam vživeti, kaj potrebujejo.

Kot pravi Charlie Gilkey, nimamo težav z upravljanjem časa, ampak s postavljanjem prioritet.

Ljubim njegove planerje.