fbpx

admin

Zarečen kruh

Ko sem odraščala, sem si zaprisegla, da nekaterih stvari, ki mi v moji primarni družini niso bile všeč, v svojem domu ne bom dopuščala.

Ko sem ta teden zvečer že tretjič prestavila goro čistih, a nezloženih cunj s postelje (kamor sem si jo zjutraj v dobri veri nastavila, da jo zložim), sem razumela.

Nekaterim stvarem ne moremo ubežati.

Regeneracija

meditation-choresSo dnevi, ko zavestno izbiram počasno in pozorno opravljanje stvari, ki jih že dolgo odlagam. Ne znam povedati, kako zelo se ob tem spočijem.

Kaj lahko mame dajo druga drugi

moms_talking_on_playgroundV klubu S TEBOJ SEM predstavljamo RADIO ZA MAME! Z vami sem Damijana Medved.

Ana me je zelo razveselila s povabilom k sodelovanju, da bi pripravljala audio intervjuje z mamicami. Za prvo mamico, ki bi ji zastavila vprašanja v zvezi z nosečnostjo, porodom in obdobjem po porodu, sva izbrali Simono Cepin.

Simona je žena, mama treh hčera, učiteljica, skavtinja, ustanoviteljica podporne skupine za mamice Domačice, oseba, ki ima rada življenje in vse, kar je iskreno, neposredno in ljubeče. Simona je tudi tista, ki je Ani povedala za knjigo Skozi nosečnost z Jezusom, ki jo je Ana kasneje prevedla.

Najmlajša Simonina hčerka je tudi spremljala najin intervju in če boste pozorno poslušali, boste v ozadju lahko slišali njeno igro.

Bilo mi je v veliko čast in veselje, da »Radio za Mame« začenjamo prav s Simono in vas prijazno vabim k poslušanju pogovora, v katerem boste slišali:

družina Cepin Foto: Tamino Petelinšek
  • kako različno lahko doživljamo prvo in naslednje nosečnosti
  • kaj pomeni podpora moža pri porodu in zakaj bi imela svojo babico
  • kako drugačno doživljanje je pri hitrem in počasnem porodu
  • kako premagovati negotovost in bolečino prvih dni in tednov po porodu
  • zakaj je čas drug za drugega tako dragocen
  • kako se vsak naslednji otrok lažje vključuje v širši družinski krog in varstvo
  • zakaj je odpiranje navzven za mamice tako nagrajujoče
  • kako nismo le mame
  • kako bi postopala, če bi bila že od začetka bolj samozavestna

Intervjuju lahko prisluhnete tukaj.

Kdaj bom na zeleni veji?

prenosSamo še tole postorim, pa bo … Ko bo začel otrok spati, bo pa bolje … Samo da neham dojit, pa bom lahko …, Joj, ko bi že …, potem bi bilo pa čisto drugače!

Tako upanje nas sicer drži pokonci v težkem obdobju, ko moramo premostiti težavno situacijo. A v resnici je lažno.

Kaj če se ozrem naokoli? Morda nisem na zeleni veji, sem pa na zeleni preprogi? Nisem na na konju, imam pa ob sebi štiri majhne mucke? Nisem še tam, sem pa tukaj? Kaj že imam in lahko uživam?

 

Vztrajam pri “ne”

Vzgojili so me v času ali pa v okoliščinah, ko je bilo treba “trmo izbiti iz riti”, zato imam danes velike težave pri vztrajanju pri svojih izbirah, še posebej, če moram koga zavrniti ali omejiti.

Biti zahtevna do drugih mi je ena težjih sposobnosti in se tesno navezuje na moj občutek notranje avtoritete in lastne vrednosti.

Vaditi sem začela z: “ne, dokler …” in si dala nek razumen rok, ki sem ga lahko vzdržala; ali pa sem ponudila alternativo, ki mi je bila sprejemljiva.

Komu ali čemu bom morala danes reči ne? Kako se lahko opremim za vztrajnost pri tem?

Moja ur’ca

Kateri čas v dnevu ti je svet? Pride na vrsto morda enkrat na teden, enkrat na mesec? Ali čaka že dlje?

Kaj takrat počneš?

Kako se takrat počutiš?

Si svojo urico izboriš ali je podarjena?

Kaj te vžge?

Imela sem žive sanje. O tem, kako sem šla kupit vstopnico za koncert vokalne skupine in se dolgo zaklepetala s fantom, ki jih je prodajal. O tem, kako sem v dvomu, ali bom našla varstvo. Nato o tem, kako so organizirali ta koncert. Nato o tem, kako tudi sama sanjam o vokalni skupini. In na koncu sem vprašala vse, kar me je zanimalo – kako vaditi glas, kako izboljšati tehniko, kako najti so-pevce in pevke … Ugotovila sem, da mi manjka le – moja odločitev. Ta koncert (ki sem ga le sanjala) mi je pomagal, da sem spravila stvari v tek.

Vsebina mi je nenavadno blizu tudi v zbujenem stanju. Kaj mi manjka, da se lotim nečesa velikega, pomembnega zame?

“Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril …”? (Lk 24,32)

Kaj bi bilo brez žensk

auferstehung_jesuŽe več let na velikonočno jutro razmišljam o dejstvu, da so prve prišle h praznemu grobu prav žene. Nesle so tja začimb, da bi mazilile truplo. To je bil ritual, s katerim so se poslavljale od umrlega. A namesto trupla so našle prazno votlino in angela, ki jih je spraševal: “Kaj iščete mrtvega med živimi?”

Pogosto opažam, da so se žene prej sposobne soočiti s težavno situacijo – tragedijo, smrtjo, in na smiseln, ritualen način premostiti nek prehod. To je naš način, da prav fizično nekaj naredimo z občutki, ki jih nosimo v sebi.

Kar me danes nagovarja, je prazen grob. Opremljena za ritual, ki sem ga že tolikokrat naredila, se odpravim h grobu (kraju, kjer je pokopano vse, kar sem nekoč upala in verjela) in hočem negovati tisti umrli vidik mojega življenja, pa najdem prazno votlino – lupino preteklosti. Opomnjena moram biti, da naj ne iščem živega med mrtvimi, naj ne ostajam negovalka in žalovalka za nečim, kar se je moralo zgoditi, ampak naj postanem oznanjevalka vesele novice in moškim (in ženskam) v svojem življenju sporočam novo, prerojeno, odrešeno resničnost.