NOVIČKE S TEBOJ SEM

“V gosteh” pionirka nege sebe za ženske

1rvqr0ugJennifer Louden me že nekaj časa navdihuje s svojim pisanjem na spletni strani. Letos pa je močno zaznamovala moj “pisalni ritual” z vprašanji, ki jih zastavlja v knjigi Life Organizer ter v spletni skupnosti Oasis, oazi za ženske, kjer lahko najdemo stik s seboj in postavimo prioritete v življenju spet na pravo mesto.

Zato sem jo izbrala za “gostjo” novembrskega pogovora s strokovnjaki, ko vsak mesec prevedem navdihujoč intervju z znano osebnostjo na področju nosečnosti, poroda, starševstva.

V intervjuju boste izvedeli:

  • kako se spoprijemati s strahovi med nosečnostjo in porodom ter o otrokovem zdravju
  • kako prepoznati in poskrbeti za svoje potrebe v nosečnosti
  • kako ustvariti podporno ekipo
  • kako dostojanstveno in z zaupanjem sprejemati telesne spremembe, ki jih prinaša nosečnost
  • da je skrb za otroke lahko odlična priložnost za osebno rast in preobrazbo

Intervju bo na voljo članicam kluba S TEBOJ SEM. Včlani se!

Kako se prebiti čez 10.000 fotk?

fotoknjigeV novembrskem klubskem spletnem seminarju v ponedeljek zvečer, 28. 11. 2016 ob 21. uri, se bomo posvetili urejanju družinskih fotografij. Ker vlogo družinske kronistke zelo dobro poznam in se jo vedno znova trudim obvladati, bi rada z vami delila nekaj dobrih praks, ki so se mi obnesle pri shranjevanju, pregledovanju in tiskanju fotografij.

Pri nas že nekaj let za družinske fotografije skrbim jaz. Konec leta 2011 sem prvič naredila revolucijo – slike tistega leta sem dala natisniti v obliki fotoknjige. Vzelo mi je nekaj dni vztrajnega dela in odtlej jo naredim vsako leto. A proces pri nas še zdaleč ni dokončan. Manjkajo mi fotoknjige prejšnjih let – od najinih začetkov do 2010, prav tako me čaka obdelava letošnje nabirke: verjeli ali ne, v mapi SLIKE 2016 je za pol gigabajta manj kot 100 GB in več kot 10.000 datotek! Kdaj in kako se bom prebila čez ta kup?

fotoV ponedeljek se bomo na spletnem seminarju lotili žulja marsikaterih staršev – kako obvladati vlogo družinske/ga kronista/ke. Vabljeni!

Za sodelovanje in ogled spletnega seminarja morate biti včlanjeni v klub. To lahko storite tukaj.

Kot ptička na veji

dsc_0847Včasih si želim, da bi bila kot ptička na veji – brez skrbi in brez nujnih opravil.

Saj si privoščim od časa od časa – da grem nekam na samo, kot da ne bi imela nikogar na tem svetu, za kogar bi morala skrbeti. In običajno se mi zgodi, da srečam koga, ki je ZARES brezskrben. Takrat se zavem, da sem tudi na samem vsa z mislimi pri svojih.

Ravnovesje med zunaj in znotraj

Zanimivo, kako se mi ciklično spreminja potreba po zunanjih dosežkih in po notranjem spraševanju.

Tako bo večjemu trudu za nek projekt nujno sledilo obdobje, ko si bom želela več razmišljati, pisati, poslušati.

Tudi doma je podobno. Ko opravim večje gospodinjsko opravilo, se mi vedno prebudi potreba, da bi zdaj ta red in to lepoto uživala – vzela v roke knjigo ali z otroki igrala družabno igro.

Počutim se, kot da bi se želela zapoditi po pravkar pokošenem travniku in užiti svež občutek, ki mi ga daje.

Obvladovanje miselnega prostora

Veliko se sprašujem, koliko intelektualne svobode v današnji družbi v resnici premoremo. Zgrožena sem prebrala, kako velike razlike so nastajale v vsebini različnih newsfeedov ljudi z različnimi političnimi preferencami v ZDA. Otroci me med vožnjo v glasbeno šolo opozarjajo na reklame ob cesti, ne morejo jih “ne videti”, kot si zase domišljam jaz. Opazujem se, kako nemočna sem pri klikanju na različne povezave, ki me nezadržno privlačijo s svojo vsebino.

Trend lahko obrnem samo, ko se vprašam, kaj je tisto, kar lahko jaz aktivno spremenim. Ko se zavestno odvrnem od iskanja odgovora “tam zunaj”, ampak imam v rokah pisalo in papir. Kakšno sled želim pustiti?

Drobna dovoljenja

img_0246Vlekel me je za rokav in vedno bolj na glas prosil, da greva. Hčerka je pravkar zaspala in zelo sem si želela, da bi tudi on. Mož je delal v sosednji sobi. Vedela sem, da sem jaz edina ovira do uresničitve njegove želje. Bolje rečeno, moja nejevolja, ki mi marsikaj prepoveduje. Na primer, da bi užila trenutek.

Vdala sem se. Pol ure prej sem mu na sprehodu obljubila, da se v hišo vrnemo samo za toliko, da hčerki preoblečem mokre hlače, potem pa gremo do kavarne na koncu naše lepe ulice ob potoku. A vmes me je zamikalo, da bi se tudi jaz ulegla in raje ostala notri.

Želim si, da bi večkrat poslušala otroški glasek, ki mi govori: “Mami, poglej, kakšen lep dan je! Narediva si nekaj veselja!”

Pa sva si ga.

 

V kompletu ali pa me ni

Opažam, kako sem se spremenila glede svojih obveznosti zunaj doma. Včasih sem hotela za vsako ceno uresničiti obljubo, ki sem jo dala. Sedaj pa jo, kadar vidim, da ljudje niso prijazni do mojih okoliščin (in te okoliščine so moji otroci ;)), tudi prelomim, če je treba.

Ne morem dati otroka v roke popolnemu neznancu, zato da bom šla v studio, tudi če le za 10 minut.

Ne morem govoriti po Skypu, če mi v sosednji sobi ali pa v naročju otrok neutolažljivo joka.

Ne morem voditi srečanja, če ne morem imeti zraven otroka, ki je še zelo navezan name.

Če ne razumete mene kot matere, ne razumete mene kot človeka.

Čudaške kombinacije

Nikoli si nisem mislila, da bom:

  • kdaj dojila na stranišču,
  • hitela pospravljati svoje intimne predele telesa, da bi odprla prišleku, ki zvoni na vratih,
  • z rokami, umazanimi od testa, odgovorila na telefonski klic,
  • hkrati sprejela dve varuški, ker sem eno pozabila odpovedati,
  • otroku na wc-ju razlagala, da poznamo več vrst sluzi …
  • z eno roko skušala ukrotiti trmastega malčka, z drugo mešala koruzni zdrob na štedilniku, z enim očesom opazovala enoletnico, ki pleza na mizo ter z enim ušesom poslušala, kako se izvede nek čarovniški trik

… pa se je vse to (ne prvič in verjamem, da ne zadnjič) zgodilo v tem tednu.

Imaš tudi ti kaj za dodati na seznam?

Varovanje ognjišča

img_0169V preteklosti nisem razumela, kaj mislijo mamice s tem, da je v šolskem obdobju vsega preveč – naloge, dejavnosti, prireditev.

V vsem tem vidim veliko zagnanost in požrtvovalnost učiteljev ter drugih šolskih delavcev. Zaradi njihovega dela nastajajo čudoviti ustvarjalni projekti.

Sem pa pogosto neizogibno na drugi strani – staršev, ki komaj utegnemo zbrati družinske člane okrog mize, dati večjim otrokom možnosti, da se pocrkljajo in igrajo z mlajšimi, zagotoviti dovolj nekoristnega, za NIČ porabljenega časa.

Pogosto mi sobotno jutro ne prinese dovolj olajšanja, da je delovnega tedna konec. Ponavljanje gospodinjskih in drugih rutinskih opravil me utruja.

Le nečesa se zlepa ne naveličam – kurjenja krušne peči.

Zrenje v ogenj me zelo sprosti in spočije. In v resnici mi pomeni tisto klišejsko zavetje, dom.

Na kakšen način lahko še varujem to