Otrok nas vrača v občutja našega lastnega otroštva. Ker smo bili sami velikokrat ranjeni, v svojem starševstvu nujno delamo napake. Kako sprejemam to, da nisem popolna mama? Kako začenjam vsak dan znova? Koliko dopustim, da me otrok še vedno neskončno ljubi, čeprav sem v svojih očeh nevredna njegove ljubezni?

Velikokrat slišimo: “Poslušaj sebe, svoj notranji glas, intuicijo!” Koliko si znam prisluhniti? Koliko se zanesem na svoj notranji glas? Koliko ga prečiščujem, osvobajam vsakodnevnih vplivov, pritiskov? Koliko si zaupam v materinstvu?

Ko se nam rodi otrok, se soočimo z zelo raznolikimi, večkrat nasprotujočimi si čustvi. Vse, kar smo slišali in dotlej verjeli o starševstvu, se postavi pod vprašaj in oblikuje se nam resničnejša podoba o življenju z otrokom. Soočeni smo s težo vsakdana in zahtevnostjo skrbi za bližnjega, ki je povsem nebogljen in odvisen od nas.  Večkrat se sprašujemo: “Pa zakaj mi tega ni nihče povedal?” Vedno bolj ugotavljam, da je zares blagodejno, če smo za neko izkušnjo vsaj že kdaj slišali, ko moramo sami čez njo. Saj je lažje, če vemo, da je pot pred nami  že nekdo prehodil.

Otrok mi vsak dan znova kaže ogledalo. Ne morem kar ravnodušno mimo podobe, ki jo tam ugledam. Koliko sem pripravljena sprejeti svoje pomanjkljivosti, šibkosti, napake? Koliko zmorem podpirati sebe in njega pri rasti v boljšega človeka?

Današnji svet nam govori, da lahko imamo vse naenkrat – družino in kariero. Poleg tega naj bi bile neprenehoma v dobri telesni pripravljenosti, urejene, nasmejane… Koliko je to naša resnična podoba, naša resnična poklicanost? Če pa sprejmemo, da ima življenje različna obdobja, lažje opredelimo, kje trenutno smo. Postanemo svobodnejše, da se posvetimo otrokom sedaj, ko so majhni in ko nas potrebujejo, saj vemo, da bodo sledila tudi druga obdobja. Porodniški dopust je pogosto odlična priložnost za ovrednotenje naše poklicne poti.

Če kdo, potem me otrok uči, kaj se pravi biti pristna. Kadar nisem “pri sebi”, kadar sem z mislimi čisto nekje drugje, ko se dajem le na pol in še to oklevajoče, se upre z vsem telesom. Stori vse, da me “prikliče”, da pridem v trenutek, da sem z njim. Kako pomembna veščina je to! Kako sem hvaležna za te lekcije!

Kako čarobni so prvi trenutki po rojstvu otroka. Kako privoščim vsaki družini, da bi se jih brez kraja naužila! A to prvotno ljubezen bi bilo treba vsak dan obnavljati. Koliko čutim pomembnost svoje prisotnosti v otrokovem življenju? Koliko je moja ljubezen brezpogojna? Koliko se sama čutim ljubljeno v svoji globini? Vsak dan se vračam k izviru.

Morda se nam najtežje v materinstvu zdi, upirati se pritiskom drugih glede našega ravnanja. Vsak, ki nam je vsaj malo blizu, se čuti poklicanega, da nas pouči, kako in kaj bi bilo treba z otrokom. Kako se počutim kot mama, kot odrasla ženska, ki misli s svojo glavo in čuti s svojim srcem?

Zakaj je prav, da se matere podpiramo med seboj? Kako se dan spremeni, če lahko grem s sosedo, ki tudi pestuje, na polurni sprehod in malo poklepetava! Kako blagodejno se je sredi noči spomniti, da se ne zbuja otrok samo meni in da je mnogo mamic pred mano že našlo tisoče zelo dobrih načinov, kako premostiti to težavo. Kako dobro je, ko se lahko posvetujem in dobim podporo glede dojenja, uvajanja goste hrane, uporabe dude, navajanja na kahlico, postavljanja meja… Še bolj od pogovora o vzgojnih težavah pa nam nemara pomaga to, da si delimo vsakdan.

Ko postajamo matere, to korenito poseže v naše vzorce navezanosti. Kolikokrat ugotovim, da sem imela natančno določeno predstavo o tem, kako mora kaj biti, pa sem morala spremeniti svoj pogled, odnos in delovanje. Neštetokrat se nam prekrižajo ali razblinijo naši načrti. Že v nosečnosti, posebej pri porodu, nato pa v vsakem dnevu z otrokom. Sedaj se zmorem več in lažje prepuščati življenju.