fbpx

Uncategorized

Travmatičen porod – trn v peti

Tolikokrat utišamo mamico, ki se sprašuje, kaj se je dogajalo med njenim porodom, naj bo srečna, da ima zdravega otroka, vse ostalo pa bo kmalu pozabila.

 

Velikokrat slišim zgodbe žensk, ki leta in leta ostajajo zakopane globoko v njihovi notranjosti in nepredelane čakajo na trenutek, da bi lahko bile izpovedane, ozdravljene. Nismo kultura, ki bi nudila varen prostor za izražanje materinih občutkov po porodu.

Občutki ženske pa so lahko zelo mešani. Od jeze, razočaranja, oropanosti do nemoči, strahu, zmedenosti. Pogosto se z njimi ne more sproti ukvarjati, zato so v njej potlačeni, razen ko se ji vsiljujejo razne misli, razpoloženja … Večkrat mama ne ve, da je nihanje razpoloženja lahko tudi posledica posttravmatskega stresnega sindroma, ne le “hormonov” in poporodne otožnosti, ki naj bi bila “normalna” za vsako novopečeno mamico.

Včasih so z neprimerno oskrbo pri porodu povezane tudi fizične težave, s katerimi se mora mati v občutljivem poporodnem obdobju dodatno spopadati. Pogosto ti “stranski učinki” niso priznani kot posledica neprimerne oskrbe pri porodu, ampak kot normalen del tega, da postaneš mama, na primer inkontinenca, bolečine v križu, bolečine v sramni kosti, bolečine med spolnimi odnosi, velik razmik med trebušnimi mišicami …

ZAKAJ POGREVAŠ STARO ZGODBO?

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti – moti normalen potek življenja. Bližnja okolica ne more razumeti, zakaj se mati vrača v preteklost in pogreva staro zgodbo. Ne razumejo, da se ji lahko neprestano vrivajo spomini in misli na dogajanje ob porodu. Še posebej, če mati nima fizičnih težav, je težje uvideti, zakaj se preprosto ne more sprijazniti s tem, kako je njen porod potekal.

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti.

Za zdravstveno osebje v porodnišnici  je slaba porodna izkušnja trn v peti, ker bi se morali zamisliti nad tem, kaj rutinsko počnejo in kaj so naredili v konkretni situaciji. Zaradi velike množice žensk, ki gre dnevno skozi njihovo oskrbo, se težko postavijo v kožo ene osebe, ki ji je porodna izkušnja korenito spremenila življenje. Ženske bi morale biti hvaležne, da je zdravstvena oskrba taka, kot je, in ne še slabša. In čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

MAMICE, KI SO JI PRI PORODU POVZROČILI NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE, SE SPLOH NE SPOMNIJO

Avgusta 2016 je sodišče v Alabami v ZDA dosodilo 16-milijonsko odškodnino materi, ki je porodnišnico, v kateri je rodila, tožila zaradi zavajanja in neprimerne porodne oskrbe.[1]

Caroline Malatesta je namreč zaradi visokih upov, ki jih je polagala v osebje porodnišnice, saj je ta promovirala svojo žensko-osrediščeno oskrbo v obsežni marketinški akciji, zamenjala porodno okolje za rojstvo svojega četrtega otroka. Vendar zdravnika, s katerim je bila v stiku v nosečnosti, ni bilo na službenem mestu, osebje, ki je zanjo skrbelo v porodni sobi, pa ni imelo prav nič posluha za njen porodni načrt oziroma želje po individualizirani porodni oskrbi.

Kljub njenim prošnjam so jo polegli v posteljo in jo priklopili na napravo za spremljanje otrokovega srčnega utripa ter ji onemogočili prosto gibanje (čeprav je njihov marketinški oddelek med drugim oglaševal ravno možnost prostega gibanja med porodom). Iz neznanega in nikoli pojasnjenega razloga so jo med potiskanjem na silo skušali iz položaja na vseh štirih prevaliti na hrbet, kar jim je slednjič uspelo, vmes pa je ena od babic šest minut zadrževala otrokovo glavico v porodnem kanalu, da se ne bi porodila, preden bi mama ležala na hrbtu. Ta nasilen poseg je pri Caroline Malatesta povzročil trajne in nepopravljive poškodbe živca, zaradi katerih je nezmožna normalno živeti in skrbeti za svoje štiri otroke.

Poškodbe v takem obsegu zaradi neprimerne porodne oskrbe so redke, vendar pa je zanimivo, kako se je porodnišnica med sodnim procesom zagovarjala za dejanja svojega osebja.

Čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

Prvič, nihče od prisotnih se ni posebej spominjal okoliščin poroda Caroline Malatesta. Zdelo se je, kot da je postopek, ki so ga pri njej uporabljali, nekaj povsem običajnega. Drugič, odvetniki porodnišnice so trdili, da je bilo osebje, če je v resnici ravnalo tako, kot sta navajala zakonca Malatesta, gotovo imelo dober razlog za svoje ravnanje – na hrbet so jo polegli za njeno in otrokovo dobro. Varnost je na prvem mestu. Tretjič, Caroline je med sodnim procesom ugotovila, da osebje na porodnem oddelku sploh ni bilo seznanjeno z vsebino promocije, ki so jo izvajali na marketinškem oddelku porodnišnice – torej, porodnišnica je promovirala “naravni porod” in “žensko-osrediščeno oskrbo”, v resnici pa ni naredila ničesar, da bi izboljšala svoje prakse in jih uskladila s sodobnimi smernicami in z dokazi podprto medicino.

SKRBETI ZA OTROKA MED PORODOM POMENI SKRBETI ZA NJEGOVO MATER

Zelo pomenljivo je, kako je dogajanje o procesu predelovanja svoje porodne izkušnje komentirala Caroline:
“Posebej težko mi je bilo zaradi občutka izdaje. Zaupala sem porodnišnici pri enem od najpomembnejših in svetih dogodkov v svojem življenju, počutila pa sem se, kot da bi me prežvečili in me izpljunili. Toliko žensk, tudi jaz, slišimo, da je “najbolje biti fleksibilen, ker je porod nepredvidljiv.” Mislim, da je to ena najbolj zlorabljenih fraz pri porodu, ko bi radi preusmerili žensko izbiro. Da, porod je nepredvidljiv in izida nikoli ne moremo zagotoviti. Vendar pa ne smemo zamešati oskrbe z izidom. Noben zdravstveni strokovnjak ne more zagotoviti dobrega porodnega izida, vendar pa lahko zagotovi, da bo nudil z dokazi podprto oskrbo in podporne ukrepe, ki bodo kar se da izboljšali možnosti, da dosežemo zdrav porod.”

Nadaljuje še o občutkih spoprijemanja s slabo porodno izkušnjo: “Pogosto smo označene kot sebične, če nas vznemirja naša porodna izkušnja – kot da nismo hvaležne za zdravega otroka – kot da se izkušnja in zdravje med seboj izključujeta in kot da nista neposredno povezana. Vprašajte mojo družino, kako pomembno je materino zdravje, tako čustveno kot telesno, za dobrobit njenega otroka. Ključno je. Noben zdravstveni strokovnjak, ki je zmožen mater obravnavati nespoštljivo, ne more trditi, da to počne iz neke plemenite skrbi za otroka. Skrbeti za otroka pomeni skrbeti za njegovo mater.”

Danes, 10. decembra, obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Šele v zadnjih letih se je mednje uvrstila tudi pravica žensk do spoštljive in kakovostne obporodne oskrbe.[2] Vendar seznanjenost s pravicami ni dovolj, mora preiti v prakso, predvsem pa v miselnost zdravstvenega osebja – da zakona ne bodo spoštovali le zato, ker bodo sicer zašli v težave, ampak ker jim tako narekuje osnovno spoštovanje do vsake ženske.

Viri:

[1] Pascucci, Cristen: Mom Sues for Bait & Switch in Maternity Care. Dostopano dne: 8. 12. 2017
[2] Smernice SZO za preprečevanje in odpravljanje nespoštovanja in zlorabe pri porodu

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Spanje pravične mame

Mamam nam je vsaj v prvih letih otrokovega življenja težko priti do konkretnega kosa spanca, ki bi se mu reklo spanje pravičnega. Nisem si mislila, da to kdaj pomeni tudi odpovedati se čofotanju v bazenu in pustiti moža samega s štirimi otroki (nepredstavljivo!), samo da ujamem dobro urico popoldanskega dremeža z najmlajšo. A ko odprem oči, je spet vse lepo in prav. Neprecenljiv občutek, ga privoščim tudi tebi!

Znani obrazi

Zanimivo, kako včasih ponovno srečanje s kom, ki sem ga spoznala v enkratnih okoliščinah, vzbudi občutke ponosa, da sem zmogla in znala ustvariti tiste okoliščine, s kom drugim pa občutke sramu, kako nisem zmogla in znala obvladovati okoliščin, v katerih mi je bil priča.

Ali bi lahko tisti osebi to ubesedila? Povedala, kako veliko mi je pomenilo, da smo nekoč bili skupaj v trenutku, ki je bil prelomnega pomena za moje življenje? Ali pa podeliti, kako zelo nerodno mi je bilo, ko se mi je dogajalo nekaj, zaradi česar sem menila, da me drugi obsoja? Morda pa bom ugotovila, da sploh ni bilo tako in ozdravila košček preteklosti, ki me morda še danes preganja.

Zlepljeni dnevi


Najhuje mi je, kadar ne ločim dneva od dneva. Ko tako izgubim občutek zase, da se mi začnejo dnevi prelivati drug v drugega in so si ne le podobni kot jajce jajcu, ampak zlepljeni kot kakšen nagravžen jajčni beljak. Kateri datum je, me spomni poštar, ki prinese pismo za moža, ne morem se spomniti, ne kdaj sem vstala, ne kdaj sem šla spat, kaj šele, kolikokrat sem se zbudila.

Zato tako ljubim dnevne rituale. Dajejo mi jasnino in občutek varnosti, da mi življenje ne uide, ne da bi ga bila opazila.

Nova smer

firststepNa začetku novega leta se je morda dobro spomniti, da je nova smer na začetku le malo vidna – samo za nekaj stopinj obrnjen korak, sicer pa se zdi, da stopamo na istem mestu. Resnična razsežnost nove poti se pokaže šele po mnogih korakih, urah, dnevih in tednih od trenutka, ko smo odrinili.

A pametno jo je dobro nameriti.

Časovna luknja

IMG_9121Počitniški dnevi, ko ni strogo določeno, kaj naj bi počeli (kar me izredno veseli), mi pomenijo posebne vrste časovno luknjo. Ne vem točno, ali bi hitela postoriti kaj od tega, česar mi še v tem letu ni uspelo, naj načrtujem novo ali predvsem užijem sedanji čas, današnji dan, tak, kakršen mi je podarjen.

Mejo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo mi še dodatno zabrisujejo snežna belina, domače jaslice, znane vonjave in lastna nagnjenost, da se zatopim v svoje misli, se sprehajam med časovnimi dimenzijami, obujam stara in nova hrepenenja.

Želja po tem, da bi izrazila, česar mi je polno srce, mi skoraj ne da dihati. Da, človek si včasih želi, da bi zares lahko zamrznil čas. Zaenkrat poznam samo nekaj načinov, kako to storiti, kako ujeti čas in ga ponesti s seboj. S fotografijo, s pisanjem, s spominki in vpijanjem trenutka vase z vsemi čuti (ki nas kot magdalenice nekoč lahko ponesejo nazaj). Naj ostane tako lepo.

Hrepenenje po …

100_0580
počutim se kot krevljasta svečka na sicer zelo lepem adventnem venčku

Morda se spominjate filma Pravzaprav ljubezen, britanske uspešnice iz leta 2003, ki opisuje (pred)božično dogajanje pri osmih različnih osebah oziroma parih. Te dni mi prihajajo na misel različni prizori in sprašujem se, zakaj me je hrepenenje, ki veje iz tega filma, tako zelo nagovorilo.

Kaj si želimo za božič?

Opazovala sem se v teh dneh, ko sem pripravljala različne praznične podrobnosti in krmarila med nepredvidljivimi, a večkrat zahtevnimi dogodki vsakdana.

Kaj mi bo dalo tisti občutek, po katerem tako hrepenim? Sprejetosti, slišanosti, pripadnosti, domačnosti, topline, nahranjenosti, spočitosti, miru. Objema ljubljenih oseb. Ali bolje – kdo mi ga bo dal? Včasih dobim vtis, da bi si ga morala kar sama priskrbeti, prislužiti, kupiti, prigarati, pričarati?? Gotovo se motim. Karkoli bom storila, občutek ne bo prišel sam od sebe.

Filmski junaki so se sicer poštno potrudili za osebo, katere naklonjenosti so si želeli. Da ne govorim, kaj vse so žrtvovali resnični protagonisti božične noči. Kaj sem pripravljena tvegati jaz?

Še nekaj kratkih let

face-2iStock_000006543160Small… imam, dokler še lahko razberem čustva z otroških obrazov. Le malo več jih moram opazovati in se dejansko odzvati na tisto, kar preberem.

Prekmalu se bodo naučili skrivati, kar čutijo. In kaj bom potem brez te osnovne abecede njihovega notranjega sveta?

Varuhi mojega ustvarjalnega časa

IMG_8895Nič od tega, kar mi svetujejo, ne vžge: da si postavim rok, da si uredim prostor, da si organiziram varstvo, da verjamem v svoj talent, da pomislim na to, koliko bom koristila drugim.

V sebi moram poiskati najpristnejši izvir vere, da so nekje angelci, ki varujejo moj ustvarjalni čas. Da jim je dragocen. Da molijo, da bi uresničila to, zaradi česar sem bila poslana na zemljo. Da se veselijo, ko temu sledim. In gradijo srečna naključja, ko srečam svoj ustvarjalni navdih. Hvala, angelčki!

 

Zabrisano obzorje

expand-your-horizonsOpazujem se trenutkih, ko je še nejasno, ali bo dan deloven ali bom doma z otroki. Če se obeta, da se bom posvetila načrtovanemu delu, sem ciljno usmerjena, mislim le na to, kakšne naloge imam pred seboj in kako se bom lažje priganjala, da jih čim prej končam.

Če pa se izkaže, da bom dan preživela z otroki, sem sprva seveda frustrirana, a kmalu, ko se prepustim, se zgodi nekaj prelomnega. Moje misli odletijo k bližajočim se praznikom, poigravajo se z recepti, kakšno hrano bom pripravljala ob različnih priložnostih, poskakujejo od veselja ob možnih nakupih ali izdelavi lepih reči, ki bi lahko obogatili naše življenje, bolj pogumno vzklikajo, česa ustvarjalnega že dolgo nisem počela, pa sem si želela; predstavljajo si, da obiskujejo prijateljice, s katerimi sem se slišala v bližnji in daljni preteklosti in se sprašujejo, kako se imajo; premlevajo, kar sem pred kratkim prebrala, slišala, doživela. V svoj krog spustijo tudi čustva, ki morajo sicer molčati – jasneje vidim, kaj v življenju pogrešam in kaj bi rada vanj vnesla.

Stereotipno bi mislila, da mi delo širi obzorje veliko bolj kot otroci (tipično prepričanje, ki spremlja mame doma), a to se zdi le navzven. V resnici pa se moja osebnost veliko bolj razživi in razmahne, ko sem v njihovi družbi. Večkrat moram tak način vnesti v svoje delo, tudi ko otrok ne bo – saj imam še enega v svoji duši 🙂