Tolikokrat utišamo mamico, ki se sprašuje, kaj se je dogajalo med njenim porodom, naj bo srečna, da ima zdravega otroka, vse ostalo pa bo kmalu pozabila.
Velikokrat slišim zgodbe žensk, ki leta in leta ostajajo zakopane globoko v njihovi notranjosti in nepredelane čakajo na trenutek, da bi lahko bile izpovedane, ozdravljene. Nismo kultura, ki bi nudila varen prostor za izražanje materinih občutkov po porodu.
Občutki ženske pa so lahko zelo mešani. Od jeze, razočaranja, oropanosti do nemoči, strahu, zmedenosti. Pogosto se z njimi ne more sproti ukvarjati, zato so v njej potlačeni, razen ko se ji vsiljujejo razne misli, razpoloženja … Večkrat mama ne ve, da je nihanje razpoloženja lahko tudi posledica posttravmatskega stresnega sindroma, ne le “hormonov” in poporodne otožnosti, ki naj bi bila “normalna” za vsako novopečeno mamico.
Včasih so z neprimerno oskrbo pri porodu povezane tudi fizične težave, s katerimi se mora mati v občutljivem poporodnem obdobju dodatno spopadati. Pogosto ti “stranski učinki” niso priznani kot posledica neprimerne oskrbe pri porodu, ampak kot normalen del tega, da postaneš mama, na primer inkontinenca, bolečine v križu, bolečine v sramni kosti, bolečine med spolnimi odnosi, velik razmik med trebušnimi mišicami …
ZAKAJ POGREVAŠ STARO ZGODBO?
Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti – moti normalen potek življenja. Bližnja okolica ne more razumeti, zakaj se mati vrača v preteklost in pogreva staro zgodbo. Ne razumejo, da se ji lahko neprestano vrivajo spomini in misli na dogajanje ob porodu. Še posebej, če mati nima fizičnih težav, je težje uvideti, zakaj se preprosto ne more sprijazniti s tem, kako je njen porod potekal.
Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti.
Za zdravstveno osebje v porodnišnici je slaba porodna izkušnja trn v peti, ker bi se morali zamisliti nad tem, kaj rutinsko počnejo in kaj so naredili v konkretni situaciji. Zaradi velike množice žensk, ki gre dnevno skozi njihovo oskrbo, se težko postavijo v kožo ene osebe, ki ji je porodna izkušnja korenito spremenila življenje. Ženske bi morale biti hvaležne, da je zdravstvena oskrba taka, kot je, in ne še slabša. In čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.
MAMICE, KI SO JI PRI PORODU POVZROČILI NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE, SE SPLOH NE SPOMNIJO
Avgusta 2016 je sodišče v Alabami v ZDA dosodilo 16-milijonsko odškodnino materi, ki je porodnišnico, v kateri je rodila, tožila zaradi zavajanja in neprimerne porodne oskrbe.[1]
Caroline Malatesta je namreč zaradi visokih upov, ki jih je polagala v osebje porodnišnice, saj je ta promovirala svojo žensko-osrediščeno oskrbo v obsežni marketinški akciji, zamenjala porodno okolje za rojstvo svojega četrtega otroka. Vendar zdravnika, s katerim je bila v stiku v nosečnosti, ni bilo na službenem mestu, osebje, ki je zanjo skrbelo v porodni sobi, pa ni imelo prav nič posluha za njen porodni načrt oziroma želje po individualizirani porodni oskrbi.
Kljub njenim prošnjam so jo polegli v posteljo in jo priklopili na napravo za spremljanje otrokovega srčnega utripa ter ji onemogočili prosto gibanje (čeprav je njihov marketinški oddelek med drugim oglaševal ravno možnost prostega gibanja med porodom). Iz neznanega in nikoli pojasnjenega razloga so jo med potiskanjem na silo skušali iz položaja na vseh štirih prevaliti na hrbet, kar jim je slednjič uspelo, vmes pa je ena od babic šest minut zadrževala otrokovo glavico v porodnem kanalu, da se ne bi porodila, preden bi mama ležala na hrbtu. Ta nasilen poseg je pri Caroline Malatesta povzročil trajne in nepopravljive poškodbe živca, zaradi katerih je nezmožna normalno živeti in skrbeti za svoje štiri otroke.
Poškodbe v takem obsegu zaradi neprimerne porodne oskrbe so redke, vendar pa je zanimivo, kako se je porodnišnica med sodnim procesom zagovarjala za dejanja svojega osebja.
Čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.
Prvič, nihče od prisotnih se ni posebej spominjal okoliščin poroda Caroline Malatesta. Zdelo se je, kot da je postopek, ki so ga pri njej uporabljali, nekaj povsem običajnega. Drugič, odvetniki porodnišnice so trdili, da je bilo osebje, če je v resnici ravnalo tako, kot sta navajala zakonca Malatesta, gotovo imelo dober razlog za svoje ravnanje – na hrbet so jo polegli za njeno in otrokovo dobro. Varnost je na prvem mestu. Tretjič, Caroline je med sodnim procesom ugotovila, da osebje na porodnem oddelku sploh ni bilo seznanjeno z vsebino promocije, ki so jo izvajali na marketinškem oddelku porodnišnice – torej, porodnišnica je promovirala “naravni porod” in “žensko-osrediščeno oskrbo”, v resnici pa ni naredila ničesar, da bi izboljšala svoje prakse in jih uskladila s sodobnimi smernicami in z dokazi podprto medicino.
SKRBETI ZA OTROKA MED PORODOM POMENI SKRBETI ZA NJEGOVO MATER
Zelo pomenljivo je, kako je dogajanje o procesu predelovanja svoje porodne izkušnje komentirala Caroline:
“Posebej težko mi je bilo zaradi občutka izdaje. Zaupala sem porodnišnici pri enem od najpomembnejših in svetih dogodkov v svojem življenju, počutila pa sem se, kot da bi me prežvečili in me izpljunili. Toliko žensk, tudi jaz, slišimo, da je “najbolje biti fleksibilen, ker je porod nepredvidljiv.” Mislim, da je to ena najbolj zlorabljenih fraz pri porodu, ko bi radi preusmerili žensko izbiro. Da, porod je nepredvidljiv in izida nikoli ne moremo zagotoviti. Vendar pa ne smemo zamešati oskrbe z izidom. Noben zdravstveni strokovnjak ne more zagotoviti dobrega porodnega izida, vendar pa lahko zagotovi, da bo nudil z dokazi podprto oskrbo in podporne ukrepe, ki bodo kar se da izboljšali možnosti, da dosežemo zdrav porod.”
Nadaljuje še o občutkih spoprijemanja s slabo porodno izkušnjo: “Pogosto smo označene kot sebične, če nas vznemirja naša porodna izkušnja – kot da nismo hvaležne za zdravega otroka – kot da se izkušnja in zdravje med seboj izključujeta in kot da nista neposredno povezana. Vprašajte mojo družino, kako pomembno je materino zdravje, tako čustveno kot telesno, za dobrobit njenega otroka. Ključno je. Noben zdravstveni strokovnjak, ki je zmožen mater obravnavati nespoštljivo, ne more trditi, da to počne iz neke plemenite skrbi za otroka. Skrbeti za otroka pomeni skrbeti za njegovo mater.”
Danes, 10. decembra, obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Šele v zadnjih letih se je mednje uvrstila tudi pravica žensk do spoštljive in kakovostne obporodne oskrbe.[2] Vendar seznanjenost s pravicami ni dovolj, mora preiti v prakso, predvsem pa v miselnost zdravstvenega osebja – da zakona ne bodo spoštovali le zato, ker bodo sicer zašli v težave, ampak ker jim tako narekuje osnovno spoštovanje do vsake ženske.
Viri:
[1] Pascucci, Cristen: Mom Sues for Bait & Switch in Maternity Care. Dostopano dne: 8. 12. 2017
[2] Smernice SZO za preprečevanje in odpravljanje nespoštovanja in zlorabe pri porodu
Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.
Na začetku novega leta se je morda dobro spomniti, da je nova smer na začetku le malo vidna – samo za nekaj stopinj obrnjen korak, sicer pa se zdi, da stopamo na istem mestu. Resnična razsežnost nove poti se pokaže šele po mnogih korakih, urah, dnevih in tednih od trenutka, ko smo odrinili.
… imam, dokler še lahko razberem čustva z otroških obrazov. Le malo več jih moram opazovati in se dejansko odzvati na tisto, kar preberem.
Nič od tega, kar mi svetujejo, ne vžge: da si postavim rok, da si uredim prostor, da si organiziram varstvo, da verjamem v svoj talent, da pomislim na to, koliko bom koristila drugim.
Opazujem se trenutkih, ko je še nejasno, ali bo dan deloven ali bom doma z otroki. Če se obeta, da se bom posvetila načrtovanemu delu, sem ciljno usmerjena, mislim le na to, kakšne naloge imam pred seboj in kako se bom lažje priganjala, da jih čim prej končam.