fbpx

Uncategorized

Ni razlike

Dobila sem otroška oblačila iz dveh popolnoma različnih virov. Obe mamici sta poleti prebirali garderobo in se odločili, da podarita rabljena oblačila. Ena ima pet otrok, druga dva. Ena je že dlje časa doma, druga polno zaposlena s službenimi potovanji.

Ko zlagam oblačila na police svojih otrok, čutim ljubezen, s katero so bila ta oblačila kupljena, oprana in pripravljena. Čutim veselje, s katerim so bila nošena. Čutim velikodušnost, s katero so bila podarjena.

Med nami ni razlike. Vse ljubimo svoje otroke in … pospravljeno omaro 😉

Zaupaj si

cowaw_adolDr. Stephen Cowan je pediater s 25 leti kliničnih izkušenj pri delu z otroki. Njegovo specialno področje je razvojna pediatrija in razvil je edinstven celostni pristop k diagnosticiranju in zdravljenju otrok, ki se borijo s kroničnimi fizičnimi, čustvenimi in kognitivnimi težavami. Ima končano usposabljanje za medicinsko akupunkturo in je soustanovitelj in svetovalec pri Združenju za celostno pediatrijo (Holistic Pediatric Association).

V pogovoru z njim, ki ga je posnela Alexandra Jay Johnson v okviru spletne konference ABC optimalnega starševstva na spletni akademiji Entheos, boste izvedeli:

  • kakšna je moč intuicije in kako jo uporabiti
  • kako prespraševati svoja prepričanja in se znebiti strahov
  • kako resnično poslušati otroka
  • kako opustiti osredotočenost na delo in se naučiti biti, sprejemati življenje, kot je
  • kako uživati svoje življenje in otroke
  • kako živeti osrediščen v srcu in dati otroku vse, kar potrebuje

Za prebiranje intervjuja morate biti včlanjeni v klub.

[show_to accesslevel=’clanica’]

1. del: Vsi imamo motnjo pomanjkanja pozornosti

Alexandra:     Tokratni gost je dr. Stephen Cowan, pediater s 25 leti kliničnih izkušenj pri delu z otroki. Njegovo specialno področje je razvojna pediatrija in razvil je edinstven celostni pristop k diagnosticiranju in zdravljenju otrok, ki se borijo s kroničnimi fizičnimi, čustvenimi in kognitivnimi težavami. Ima končano usposabljanje za medicinsko akupunkturo in je soustanovitelj in svetovalec pri Združenju za celostno pediatrijo (Holistic Pediatric Association). Dobrodošli, dr. Cowan.

 Stephen:        Hvala, prosim, kličite me kar Stephen.

Alexandra: Dobrodošel, Stephen.

Stephen:        To je veliko boljše. Je pa dobro biti dobrodošel .

Alexandra:     Kot veste, vas imam zelo rada in občudujem vašo modrost. Malo prej sva klepetala in lahko bi vas v nedogled poslušala govoriti. Čudovito je, kakšno globino modrosti premorete in ljubezni, srčnosti, veselja in navdušenja. Zelo sem počaščena, da ste danes z nami.

Stephen:        Hvala enako. Enako čutim zate in mislim, da se igrava na istem področju, v istem peskovniku in da to daje veselje.

Alexandra:     Prav gotovo pa imate več modrosti in navdušena sem, da je bomo danes deležni.

Stephen:        V to nisem tako prepričan. Modrost je obremenjena beseda in včasih ko rečemo, da je ima nekdo drug več kot mi, to pomeni, da nisva na enaki ravni in tega niti malo ne verjamem. Pri srečevanju z otroki je zelo pomembno, da se ne postavljamo nadnje. Postavite se na isto stopnico kot oni. Najbolj modre osebe na svetu so otroci. Če rečemo: “Imaš otroško naravo,” je to kompliment. Za modrost pa ne vem. Zveni, kot da vem več od tebe. Ne vem nič več kot ti. Res ne in to iskreno verjamem. Toliko stvari veš. Mislim, saj imaš telo. Koliko si stara?

Alexandra:     Imam 33 let.

Stephen:        33 let modrosti in veliko več si je imela, ko si prišla na svet.

Alexandra:     Se strinjam.

Stephen:        Lao Tsu je rekel: Ko se učiš za študij, moraš vsak dan nekaj dodati. Ko se učiš za življenje, moraš vsak dan nekaj odvzeti. Odvzemaj in odvzemaj, dokler se ne osvobodiš vsakega početja. Takrat dobiš modrost.” To misel sem vključil v svoj govor ob podelitvi diplome na Tai Sophia Intitute. To je zelo slavna šola akupunkture. To naj bi bil navdihujoč govor, jaz pa sem jim govoril, naj pravzaprav pozabijo, kar so se naučili. Naj začnejo znova in so ustvarjalni ter izkusijo življenje, ker če tega ne storijo sami, če samo verjamejo meni na besedo, ne bo delovalo. Intervjuji, kot je tale, so super, vendar za to, da navdihnejo ljudi, da stvari preizkusijo sami, da mi ne verjamejo samo na besedo. Toliko več vemo, ko nekaj postane osebna izkušnja.

Alexandra:     Pogosto govorite o tem, kako naj ženske resnično zaupamo svoji intuiciji in sebi. Je to eno in isto? Da gremo vase in da si zaupamo?

Stephen:        Eno in isto, da. Spregovoriva o tem za trenutek, ker je zelo pomembno. Kadar rečem neki ženski, še posebej mladi materi ali nosečnici, naj zaupa svoji intuiciji, skoraj ponori, saj ni prepričana, kaj to pomen in je ena tistih psiholoških besed brez pomena. Kako to mislite, naj zaupam svoji intuiciji? Kje pa je moja intuicija? Kako naj pridem do nje? Kako naj vem, da ji celo lahko zaupam? O tem vprašanju moramo govoriti, saj je strah prevladujoč v naši kurlturi, ker toliko premišljujemo in smo obmetani s toliko podatki, to zavira moč intuicije. Zavira sposobnost slišati to, kar govori telo, kar govori duh.

 Nevroznanost nam je pokazala, da poznamo zaporedja. Z ljudmi velikokrat delam miselne vzorce. Zelo veliko različnih načinov je, kako si predstavljamo delovanje duha in uma in eden je naslednji. Informacija vstop v nas skozi sistem čutil. Ko to govorim, bom zelo pozorno izbiral besede. Poslušati je nekaj drugega kot slišati. Ko slišimo, že nekaj identificiramo. Poslušanje pa je preprosto čakanje, da se informacija vpije, to je čutenje z ušesi, vendar ne dojemanje ali poseganje po nečem. Je preprosto odpiranje za nekaj. Kot voh. Voh je dobra stvar, ker ko vohljamo, ne iščemo nekega posebnega vonja. Včasih tudi to počnemo, če sumimo, da se je pokvarila hrana, toda na splošno samo vohamo, se odpiramo vonjem in pustimo telesu, da nekaj izkusi in šele nato označimo, kaj to je. Enako drži za poslušanje. Osnovni načini so gledanje, poslušanje in tipanje, ter vohanje in okušanje. Michael Pollan pravi: “Pojedina je v prvem grižljaju.” Torej pomemben je prvi okus, prvi vonj, prvi pogled, prvi prisluh. Če to obrnemo, lahko rečemo, poslušajmo s telesom. To počnem v muzeju z otroki. Rečem jim, naj slikam prisluhnejo z očmi. To je primarna izkušnja odprtega srca, s katero pravimo: “Poglejmo, kaj se dogaja. Kaj se dogaja?” Ne identificiramo, nismo še sumničavi. Preprosto se odpiramo in čutimo. Veliko delam z otroki, ki imajo prizadet sluh ali vid ali jezikovno sposobnost in pri njih pogosto nek drug čut kompenzira tistega, ki ne deluje. Slaboviden otrok odlično sliši. Pomislite na Raya Charlesa ali Stevieja Wonderja. Isto drži za naglušne in gluhe. Lahko imajo odličen vid, saj s tem skušajo preživeti. Gre za energijo, moč, voljo do življenja. V kitajščini imajo črko, ki je simbol srca z majhnim semenom, ki kali, se vzpenja tik nad tla: “Preživel bom.” Poganjek. Ta volja do življenja nas žene, da uporabljamo čute in če eden ne deluje, je to v redu, uporabljamo pač druge. Mogoče jih bom preveč izostril in bo bolelo. Pogosto sem videl slepe ali slabovidne otroke, ki niso prenašali glasnih zvokov, ker so postali preobčutljivi. To je del njihovega preživetja. Imamo ta primarni čutilni mehanizem za bivanje v svetu. Ko še ne prepoznavamo, ampak samo smo.

Nato um v približno desetih milisekundah, to je ocena, začne označevati, še posebej, ko imamo enkrat razvito jezikovno sposobnost. Zarodki tega ne počnejo. V prvih treh do šestih mesecih tega ne počnemo, ne z jezikovnimi oznakami. Morda to počnemo z vzorci, toda ko dopolnimo eno leto, začnemo deliti svet na črno, belo, rdeče, dobro, mamo, očeta, bla bla bla. Oznčujemo in označujemo in do drugega leta smo v tem že strokovnjaki in ozačujemo čisto vse. “Kakšna je ta mami? Kakšna je ta mami? Kakšna je ta mami?” Ves čas skušamo razčleniti resničnost. Vsi to počnemo. Vemo, da oznake niso resnično, vendar to delamo, da bi jo obvladovali. Svet razvrščamo z besedami in jezikom in barvami in okusi in postajamo poznavalci. Kakšen človek zna v čudovitem jeziku poznavalca opisati sod merloja iz severne Kalifornije. Rad bi iz otrok napravil poznavalce življenja. To je moj cilj, saj ima prav jezik to čudovito moč, da premosti prepad med čutenjem in čustvovanjem.

Čustvovanje je predajanje svetu, izražanje svoje izkušnje. Ni važno, kako, ali je to lajanje, jok, kričanje, cviljnje ali govorjenje. Svetu pošiljamo sporočilo. Tukaj sem in izkušam to in to. Pogosto zamešamo čutenje in čustvovanje.

 Alexandra:     Res je.

 Stephen: Čustva vodijo v vedenje. Ko sprostimo čustva in vedenje, se vrnemo na čutenje. Intuicija pa prihaja iz ravni čutenja, preden začnemo označevati, razvrščati. Otroci, to je zelo zanimivo, zaupajo, da si bodo z uporabo jezika odprli pot. Kar pomeni, da gredo od čutenj do čustvovanja v delčku sekunde, s polno paro in popolnoma divje. Impulzivno delujejo in delajo neumnosti, kot na primer lulajo po tleh ali jedo kamenčke. Mi rečemo: “Janezek, ne delaj tega.” Ali veste, kaj slišijo? “Janezek, ne čuti tega.” Dobrega in slabega občutka ni, toda z reagiranjem včasih zatremo čutenje in se ukvarjamo le z vedenjem in dejanji in čustvi. Čustva nato potlačimo, kar pušča vseh vrst dolgoročnih težav, saj se zapiramo pred stvarmi, s tem pa izgubimo tudi intuicijo.

Ko mamici rečem, zaupaj svoji intuiciji, to rečem zato, ker vsaka mama, ko dobi v naročje novorojenčka, ve veliko več od mene, saj s tem bitjecem živi. Jaz pa ga videvam le kratek čas. Ves čas ga lahko občuduje, ko je dobro, ko je slabo, čisto ves čas. Intuicija torej pomeni poslušanje s telesom, poslušanje s srcem, poslušanje z ušesi in jezikom in očmi, z vsakim čutilom, ki ga imamo na voljo, da ga uporabimo, preden sodimo. To je intuicija, ki vas bo vodila.

Alexandra:     Za mnoge od nas je to zamujeno, saj takoj iz čutenja preklopimo na označevanje in zamudimo intuitivne namige. Se nam dogaja prav to?

Stephen:        Da. Informaciji ne pustimo, da se izrazi, ker smo prehitri. Ne pustimo, da bi se usedla, ker bi tako radi vse ugotovili. Sam to imenujem duhovna vprašanja. Sposobnost postavljanja vprašanj je izjemna reč. Kdaj ste nazadnje videli kakšnega psa, da bi postavil vprašanje?

Alexandra:     No, meni se zdi, da se pes pogovarja z mano. Hecam se.

Stephen:        Ja, mogoče ti govori stvari, vendar te ne more ničesar vprašati, to ti zagotavljam. Psi gotovo komunicirajo z nami, vendar ne sprašujejo. Ne govorijo: “Hej, prijatelj, bo danes deževalo?” Ko vprašamo, rečemo: “Ne vem še.” Na svojih delavnicah o avtizmu in motnjah pozornosti vedno omenim nek zelo zanimiv pojav. V priročniku psihiatrije Ameriške psihiatrične zveze je vključen koncept, imenovan NOS. Ali si že kdaj slišala zanj?

Alexandra:     Ne.

Stephen:        Rečemo npr. PDD_NOS in poslušalci, ki imajo otroke, pri katerih sumijo na avtizem, bodo vedeli, o čem govorim, vendar je takih izrazov več vrst. Poznamo shizofrenijo NOS, depresijo NOS, motnje pozornosti NOS. NOS pomeni “Not Otherwise Specified” (ni natančno določeno, op. prev.) To je visoko zveneča beseda za zdravnike namesto “Ne vem.”, saj se ne morejo pripraviti do tega, da bi rekli “Ne vem.” Zavarovalnice ne dajejo denarja za “Ne vem.” Toda “Ne vem.” je tako čudovita priložnost, da poizvedujem, sprašujem, se odprem intuiciji opazovanja, čutenja in poslušanja, preden bliskovito sodim in rečem: “Že vem, sem že ugotovil, to je!”, preden to naredimo. Ne spomnim se zadnje statistike, vendar sem zasledil, da zdravnik v povprečju porabi šest sekund, preden prekine pacienta in mu pove, kaj naj naredi.

Alexandra: Vau! Šest sekund?

Stephen: Vstopi v sobo in reče: “Kako vam gre, g. Novak?” On odgovori: “Gospod zdravnik, meni …” “Zelo dobro. Poslušajte, izmerili vam bomo krvni pritisk in če bo zelo visok, vam bomo dali to zdravilo in spet se oglasite čez dva tedna.” “Ampak g. doktor, hotel sem vam povedati o težavah s hrbtom.” “Kaj se dogaja z vašim hrbtom?” “Zadnjič sem veliko hodil in dvigoval,…” “Poslal vas bom k ortopedu.” ali “Naredili bomo preiskave in vas nato obvestili o rezultatih.” Nobenega poslušanja. Ni časa za poslušanje.

Najboljša alternativna medicina, ki jo poznam, je čas. Če posvetimo čas, se razkrijejo informacije, ki jih ne pričakujemo. So izven omrežja, izven zemljevida. To j ustvarjalnost. Saj veste, da sem slikar, kajne? Slikam umetnine in pravkar začenjam z darilom za posebno priložnost, za poroko. Zelo formalno sem bil naprošen, da nekaj naredim zanju. Ko bova končala ta pogovor, bom začel delati. Že nekaj časa se kuha v meni. Delam mandale  za zdravljenje. Vsakič začnem iz praznine in čakam, da se začne prostor sam odpirati, tako da sem jaz le orodje. Ne delam jih, zato včasih težko prevzamem avtorstvo, saj se mi zdi, da se umetnine ustvarijo same. To menim čisto iskreno. Manifestirajo se in so veliko lepše, kot bi bile pri vsej moji pameti. To deluje zaradi intuicije. Gre za to, da utišamo um, vendar ga ne potlačimo.

Majhnim otrokom, ki jih učim meditirati, pravim, da možganom ne moremo prepovedati, da mislijo. Možgani črpajo misli, tako kot srce črpa kri, to je pač njihova naloga, vendar ni treba, da sledimo vsaki misli. Podobno ne sledimo vsakemu oblaku na nebu, ampak pustimo, da gre mimo. Lahko smo tolmunček, ki ga odseva, vendar ne poskušamo odriniti oblakov ali pa jih prijeti. V tej dobi posnetkov, sem zadnjič z ženo razpravljal o tem,kako se zaradi fotografij spreminja naš spomin.

Alexandra:     Res?

Stephen:        Moja hči študira nevroznanost in jo zelo zelo zanima spomin. V 20. Stoletju se je pojavil fenomen, ki ga ni bilo nikoli prej, in sicer se pogosto spomnimo fotografij, ko razmišljamo o svojih zgodnjih spominih. To sem jaz pri treh letih, ko nosim kavbojski klobuk. Spomnim se, da sem imel pri treh letih kavbojski klobuk, vendar ta fotografija sedaj vpliva na moj spomin, kako sem se počutil pri treh.

Alexandra:     Zanimivo.

Stephen:        Živimo v posnetkih. Tudi medicinske diagnoze so le posnetki nekega trenutka. O njih razmišljamo, kot da so resnične, tako kot menimo, da so resnične naše oznake. Postali smo odvisni od svojih misli, vendar so te korak stran od občutenja tega, kar se resnično dogaja. Starejši otroci mi večkrat pripovedujejo sanj in me prosijo, naj jih analiziram, vendar jim odgovorim, da me ne zanima vsebina sanj, ampak občutki, ki so jih imeli, medtem ko so sanjali. Tam se skriva zaklad. Občutki so iskreni, resnični, čisti.

Otroci imajo to sposobnost. Nanje projiciramo toliko stvari. Dal vam bom dober primer. Rodi se dojenček in veliko opleta okrog sebe. Njegov živčni sistem ne deluje dobro. Tako je videti, kot bi dali žabo iz vode in skače povsod naokoli, kar se staršem zdi malo čudno in ljubko, vendar ni dober občutek, saj se je rodil prezgodaj. To je cena, ki jo plačujemo, saj ne moremo poroditi 12-mesečne glavice, zato moramo zaradi evolucije priti iz maternice pri devetih mesecih, preden je vse dokončano. V treh mesecih, imenujem jih četrti trimester, smo še zelo občutljivi in ima živčni sistem mnoge izbruhe.  Vsakič ko stegnemo roke ali noge, se razširijo prebavila in notri se ujame zrak in dobimo kolike. Zato jih povijamo in to spremeni njihovo življenje, saj na novo ustvarjamo okolje maternice. To je verjetno najbolj pomemben nasvet, ki ga dam novim staršem, tesno povijte novorojenčka.

Držite ga tako, da bo njegova ritka na vašem trebuhu in da dihate z njim skozi njegovo hrbtenico. Z novorojenčki naredim celotno vajo Qigong, da jih pripeljem do zavesti in da lahko občutijo svet, ne da bi jih motile te opletajoče roke in noge.

Nato starši rečejo: “Roko je spravil ven, gotovo je tako hotel.” Svoj lastni občutek projicirajo na dojenčka, ne da bi občutili, kako je biti dojenček, ki ne zna govoriti, v telesu, ki še ne uboga. Staršem pravim, da sem v poslu sočutja. Pozabite na medicino. Sem v poslu sočutja. Sočutje pa pomeni čutiti, kako je čutiti ali videti skozi oči nekoga drugega. To je sočutje. Matere to znajo, če ne projicirajo svojih lastnih stvari, če le čutijo. Svojo intuicijo uporabljajo, zato da čutijo z močjo svojega srca in uma skupaj in vedo, kdaj je dojenček lačen ali kdaj mu je dolgčas. 21 vprašanj o tem, zakaj otrok joka.

Po mesecu ali dveh, lahko pa že prej, boste že znali ugotoviti različne vzroke za dojenčkov jok in to veliko bolje od kogarkoli drugega. Prigovarjali mu boste: “Ne, ne. V redu je, samo malo dolgčas mu je. Samo videl bi me rad ali pa da bi ga dvignila.” In to je čudovit trenutk, saj se zdi, da nihče ne razume prav dobro, kakšno srčno povezavo imata. To mislim z besedo intuicija. Če pa nas začnejo motiti vse stvari, ki lahko grejo narobe ali če beremo vse priročnike, izgubljamo to povezavo in mora naš um spet označevati, morda zato ker je bolan ali ker je lačen ali ker mu hrana ne dene dobro. Različne drobce sestavljamo skupaj že preden smo dobro občutili, kaj se dogaja.

Brezpogojna ljubezen je sposobna čutiti brez pogojev, to pomeni čutiti brez misli. Da se informacija usede v nas, odmeva kot glasbene vilice ali zvonček ali gong in jo pustimo, da se razlije preko nas, preden oblikujemo sodbo. Da ji damo čas. Verjeli ali ne, in tu mi morate zaupati, dosežejo nas informacije vseh vrst.

Alexandra:     Zelo me zanima, ker vem, da nisem Edina taka. Veliko mamic poznam ki … Ko ste rekli, da naj damo čas in prostor za poslušanje in zaupanje informacijm, ki jih dobivamo in da bomo dobro vedeli, kako naj skrbimo zase, za družino, za otroka in ne le skočile … Zdi se mi, da sem kraljica pri povezovanju koščkov v celoto, preden …

Stephen:       Skočile .. Da, tigrica si. Tigrica si, to vem. To je v redu, to je ogenj v tebi. Pomeni, da skačeš od veselja, navdušenja in živahnosti.

Alexandra:     Hočem vedeti. Tu je vse znanje. Lahko bi bilo to, lahko bi bilo tisto …

Stephen:        Vendar ni. Še vedno je korak stran od pravega jedra, od tega, kar v taoistični tradiciji imenujejo vir, da ostajamo v stiku z virom. Da ostanemo v stiku s tistim, kar nisi ne ti in ne tvoj dojenček, ampak nekaj, kar je bilo pred teboj in tvojim dojenčkom. Življenje samo. Vendar je še nekaj, kar ni le povezovanje koščkov, kar ti gre dobro od rok – to je početje.

Poznam starše, ki naredijo veliko preveč, da bi nekaj popravili, kar so označili za narobe in to početje ustvari še več težav in tako izgubijo tla pod nogami. Ne vedo, kje so začeli, ker je zdaj treba ločiti tisto, kar so naredili sami, saj ima tudi njihovo početje učinek. Spremeni tok. To v medicini ves čas počnemo. Damo vam zdravilo in potem vam damo drugo zdravilo za stranske učinke prvega. To je klasična igra Zahodne medicine.  V šoli nisi dovolj pozoren, zato ti bomo dali tableto, zaradi tablete pa zvečer ne zaspiš, zato dobiš zdravilo, ki ti bo pomagalo spati. To je sedaj pogost pojav, nič redkega. V tem trenutku jemlje poživila 10 milijonov ameriških fantov.

Alexandra:     Deset milijonov?

Stephen:        Zato ne morejo spati in vemo, kako pomemben je spanec za pozornost. Sama si mi rekla v pripravi na intervju: “Vsi bi potrebovali malo pomoči pri ohranjanju pozornosti.” Če rečemo z drugimi besedami, vsi imamo motnjo pomanjkanja pozornosti in to je znano že tisoč let. To ni nič novega, velike sage v Indiji so pripovedovale, da je naša pozornost največji in najbolj dragocen dragulj. Dobro jo varujmo.

Smisel je, da dosežemo tako kvaliteto pozornosti, da nam ne bo treba ves čas skakati kot tiger, ker smo v svetu mnogih dražljajev, ki nenehno jemljej našo pozornost. Na to se zelo hitro navadimo in se nam zdi, kot da smo obstali v času, če samo čakamo in poslušamo. Dolgočasno je, ker ničesar ne počnemo.

Dolgčas, prekletstvo Amerike. Vedno se hecam na ta račun, vendar morda mislim resno. Nekega dne bom ustanovil šolo, ki se bo imenovala Dolgočasni inštitut. Učila nas bo čutiti – v njej bo temna soba, kjer se ne bo ničesar videlo, terapija s temo. V sobi ne bo ničesar in spet bomo lahko čutili.

V resnici smo se zato rodili. Živi smo. Ko držim dojenčka v rokah, je to čudež. Toliko stvari bi lahko šlo narobe in to kot zdravnik dobro vem, in kljub temu je tukaj živ dojenček, ki diha, vse je v redu. Tukaj si zraven mene. Poslušaš me. To je čudež. Z biokemične perspective bi lahko šlo toliko stvari narobe, in kljub temu milijoni kemičnih snovi brzi naokoli in lahko poslušaš moj glas. Mislim, je to res dolgočasno?

Alexandra:     Zares, čudežno.

[/show_to]

Kdo ima rajši rdeče češnje in šolo?

Nisem še videla otroka, ki:

  • bi imel tako rad češnje
  • bi se tako veselil šolske torbe
  • bi se tako rad ulegel na udobno blazino
  • bi bil tako skrben pri pakiranju

Več možnosti je:

  • ali sem vanje zaljubljena mama
  • ali so to njihove resnične afinitete, ki jih znam prepoznati
  • ali še nisem videla veliko otrok “v elementu”