Odkar sem mama, se trudim svoje življenje spet spraviti v red.  Največkrat se uredi samo od sebe, če se mu prepustim.

Starši smo za večno na poti spreminjanja in poslavljanja od starega oz. tistega, kar nas ovira pri senzitivnem, nežnem, odzivnem in potrpežljivem življenju z otroki. (Andreja Poljanec v članku Poslavljanje od starega)

Ko življenje pokaže zobe in v trenutku ti poruši vse, nikar ne obupaj, pa čeprav se ti zdi, da ničesar več ni …

A sanje so, sanje so, ker sanje vedno ostanejo! V nov svet nov smeh in upanje prinašajo.

(pesem skupine Gloria)

Pred kratkim sem se naučila razlike med angleškima izrazoma effective in efficient. Oboje bi v slovenščino lahko prevedli z učinkovit. Vendar pa je med njima pomenska razlika. Prvi pridevnik pomeni, da nekaj doseže rezultat, je torej učinkovito, uspešno. Drugi pa označuje stvari in ljudi, ki zelo dobro (varčno) upravljajo s časom, energijo, materialom in možnostmi.

Prvi se torej nanaša na rezultat, drugi pa na način nekega dejanja.

Opravičilo mame, ki je ni na spregled:

Če me zadnje čase niste nič videli, pomeni, da sem bila doma.

Če doma ni videti, da sem kaj počela, pomeni, da a) moji bližnji sproti brišejo sadove mojega dela ali b) negujem neopazne vidike življenja.

Če na sebi nimam ličil, pomeni, da vsak prosti trenutek izkoristim za nadomestek spanja (in upam, da bodo podočnjaki izginili na naraven način).

Če niste opazili, da sem kaj ustvarila, pomeni, da sem ustvarjala nevidno.

Če se vam zdi, da vas zanemarjam, vedite, da veliko prej kot vas zanemarjam sebe.

Če se nekje pojavim, to še ne pomeni, da je vse v redu. Naredila sem le enega od korakov.

Ne potrebujem nasvetov, kako naj poskrbim zase.

To vem sama zelo dobro, potrebujem le  čas, prostor in mir, da bi začutila. 

Da bi tudi uresničila, potrebujem podporo.

Podporo ljudi, ki ne pričakujejo – ampak so.

“Morda vam bo pomagalo, če se boste pogosto spomnili teh bolj kot ne očitnih dejstev o svojih otrocih:
1 So otroci.
2 Vedejo se kot otroci.
3 Otročje vedenje je večinoma neprijetno.
4 Če opravim svoj del kot starš in jih ljubim kljub njihovemu otročjemu vedenju, bodo dozoreli in opustili svoj otročji način.”

(iz knjige Pet jezikov ljubezni otrok, Gary Chapman in Ross Campbell)

Včasih ne moremo prepoznati – ali se je začelo z otroškim jokom, z zakonskim prepirom, s slabo prespano nočjo, napačnim gibom … Zdi se, kot da se slabo razpoloženje v družini z majhnim otrokom kar pretaka po domovanju in ga je zelo težko zajeziti.

V takih dnevih je včasih rešilnih pet minut samote na stranišču ali pod tušem ali … na mrazu. Glavno, da se zbistrijo misli in občutek zase.

Vsi vemo, da življenje hitro teče, da imamo nor tempo. Da otroci prehitro odrastejo, je univerzalno občutenje mater.

A kljub temu se ne morem otresti obžalovanja, ko mi dan spolzi med prsti in se spomnim na vse, kar sem si želela otrokom povedati, pa nisem, na vse, kar sem želela podeliti z možem, pa nisem, vse, kar sem želela postoriti, pa nisem …

Kaj takrat ostane? Da sem.

Zadnje čase padam v skušnjavo, da na vprašanje, kako sem, redno odgovarjam: “Zelo dobro, ker si lahko dopoldne, ko so otroci v vrtcu, odpočijem od vsega hrupa, dela in nadlog, povezanih z njimi.”

Ker pa ljudje niso vajeni poslušati daljših odgovorov na vprašanje “Kako si?”, običajno drugi del resnice ostane zamolčan: “Ko so otroci doma, začutim, kako zelo uživam z njimi in kako srečna sem, ko razvijam veščino sobivanja z njimi. Posebej ob najmlajšem, ki osvaja vse stvari “velikih” – samostojno oblačenje, pomoč pri pripravi mize, uporaba kahlice, povedati z besedami … – sem hvaležna za vsak trenutek, ko se lahko skupaj z njim veselim novo osvojenega koraka. In kako lepo je, ko se tudi bratca veselita z njim! Ali kako jih je dobro videti, ko vsi capljajo za “ta glavnim”, najstarejšim in se grejo na novo izmišljeno igro. In kako so pozorni na moj trebušček!”

Nikoli nisem zanikala, da je imeti otroke doma sila naporno. A je tudi tako zelo vredno! Seveda imam tudi druge želje, zanimanja, potrebe, a to obdobje se ne bo vrnilo in pika.

Toni Verdú Carbó via Compfight

Če primerjam svoje zmogljivosti danes in tiste izpred nekaj let, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče. Otroci res krepijo človeka. 😀