Ni mi mogoče peljati se v Avstrijo skozi karavanški tunel, ne da bi me ob določenem izvozu z avtoceste stisnilo pri srcu.
Kako se pa ti počutiš na Šlajmerjevi v Ljubljani, na križišču v bližini zdravstvenega doma v Kranju oziroma blizu kraja, kjer si rodila svojega otroka?
Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi rojstna hiša bila tudi hiša, kjer živiš?
Tako živimo. Tako učimo svoje otroke.
Če bi bilo vedno treba najprej vse počistiti, vse iztrebiti, vse urediti, preden bi lahko začeli, posejali, ustvarili nekaj novega, bi se to kdaj zgodilo?
Izraz “ustvarjalni nered” ne obstaja brez razloga.
Ne vem za vas, ampak zame je poletje čas, ko so moji čuti bolj prebujeni kot sicer. Bolj izostreno vidim, slišim, vonjam, čutim in okušam. In tudi bolj intuitivno se odločam. Dojenček mi pri tem izdatno pomaga.
Letos pa mi je pri tem v dodaten navdih drobna knjižica: Exploring the Senses. Vsekakor paša za moje čute 🙂
V naši družini se dogaja nekaj zelo predvidljivega – otroci vsake toliko časa zbolijo. Toda kljub temu, da to lahko že pričakujem, me običajno bolezen in z njo povezani napori povsem presenetijo.
Zamislila sem si, da bi pripravila posebno “čudežno skrinjico” za take hude čase. V njej bi se lahko skrivali:
Pri tem pa se moram nujno spomniti še nase. Zakaj, pa zelo dobro pove Alenka Rebula.
S
e mi zdi, da sem za ljudi okrog sebe vedno bolj enfant terrible. Upam, da sem zato kaj boljša mama ;P
Imam novo navado – vsak dan si na pisalno mizo nastavim nov post-it listek, na vrh zapišem datum in nato čez dan zapisujem drobne trenutke, ki so me razsvetlili, lepe reči, ki so se mi zgodile, dogodke, ki so me dvignili. Listek ob koncu dneva vržem v pokončno škatlo pod mizo (embalaža tonerja za tiskalnik) in naslednji dan vzamem novega.
Dober način za ovrednotenje malenkosti, ki dajejo življenju polnost.
Tisti, ki me spremljate že dlje časa, veste, da je bilo obdobje, ko sem v to rubriko pisala prav vsak sleherni dan. Moram reči, da pogrešam tiste čase. Zdi se mi, da sem s pisanjem, pa čeprav čisto na kratko, prišla v stik s sabo, obenem pa tudi z drugimi mamicami. To, da sem komu drugemu ponudila tolažbo, je potolažilo tudi mene.
Potem sem včasih zašla – v iskanje potrditve, v iskanje velikih modrosti, ki bi bile dovolj dobre, da bi jih podelila. Takrat sem čutila, da nisem na pravi poti.
Ne boste verjeli, toda tudi jaz v tej spletni strani iščem tolažbo in stik. Tudi jaz sem mama, človek, ljubezni potrebna oseba. To še posebej začutim ob takih deževnih dneh, kot je danes. Rada vas imam!
Velja, da otrok v življenje para vnese krizo. Velja, da se pari med gradnjo hiše in selitvijo oddaljijo. Velja, da ustanavljanje svojega podjetja pomeni skorajšnji propad.
Kakšno podobo o prihodnosti nosim v sebi? Katera je tista veja, ki se je oklepam, ko me reka življenja neizogibno nosi dalje, tudi čez brzice in slapove? In če bomo vsi preživeli, celi, zdravi?
Berem knjigo Quiet. In čutim …
– kako je s staro mamo umrl tisti čas, ko sem hodila k njej na počitnice in se v prijetni družbi knjig nadihala poletja
– kako se je s staro štalo podrl tisti kraj, kjer sem se igrala in živela v svojem raju
– kako je s preizkušnjo umrla tista brezskrbnost, ko je vsak moj gib bil le moj in ni usmerjal poti še mnogih drugih …
Otroštvo, “Bog te obvarji!”
Sin(5 let!) se je udeležil rojstnodnevne zabave v bližnjem športnem centru. Doma se je ustopil predme z naslednjim poročilom: “Mami, škoda, da nisi šla z mano. Imeli so posebno sobo za previjanje dojenčkov. Sem šel na wc in videl slikico dojenčka, ki je imel na sebi samo pleničko, sem pokukal notri in videl previjalno mizo in tako školjko za otroke, stare eno leto.”
No, temu pa se reče pozornost, ali je poskrbljeno za mamice z dojenčki!