Zalotim se, da včasih nečesa zares ne morem dopustiti pri svojih otrocih. Saj veste: “Tega pa moji otroci že ne bodo počeli.” “Pripravila te bom do tega, da boš nehal.” “Od kod si se vzel?” “Kako ti to pride na misel?”

Večkrat ko se zapletam v boleče situacije z otroki, kadar sem takih misli, bolj ugotavljam, da jih sploh ne vzgajam (kot si domišljam v svoji odločenosti in vsemogočnosti), ampak največkrat presajam kakšno gnojno rano v naslednji rod.

“Resničnost je glavni vir stresa za tiste, ki so v stiku z njo.” (Jane Wagner)

Prebiram knjigo o preprečevanju izgorelosti pri delu z družinami v nastajanju Keep the fires burning in razmišljam o svojih virih stresa.

Mislim, da smo mame, kot vsi poklici dajanja, že po naravi poklica – biti na voljo, ljubeče skrbeti za drugega, šibkejšega, biti nenadomestljiv – nagnjene k izgorelosti. Kako preprečujem pretiran stres v svojem življenju?

Takole na hitro mi je kar težko spustiti načrte, ki so se me držali za ta teden, pa jih ne bom mogla uresničiti – zaradi počitnic, praznikov in nenazadnje zaradi snega – verjamem, da je tudi drevesom, ki še niso odvrgli vseh listov, težko nositi sneg, ki jih je iznenada prekril. Drevesa, ki so se že pripravila na zimsko mirovanje in odvrgla svoje liste, so na boljšem.

Mamicam, ki so se bolje pripravile na obdobja mirovanja, potrpežljivosti, praznine, ki so prisotni v obdobju skrbi za dojenčka, so na boljšem kot tiste, ki imajo pred porodom v glavi polno načrtov in idealnih predstav.

Še dobro, da sva dva. Ko je eden na dnu, je drugi visoko in ko je prvi morda že hip za tem na tleh, se je drugi medtem dvignil. Mama in oče na čustveni gugalnici starševstva.

Gotovo si mislite, da moram biti izkušena mama, ki že ve, kaj govori (in dela…). A otroci me vsak dan postavijo pred dejstvo, da bom v materinstvu vedno znova zelena – začetnica. Prosim, da bi moja domišljavost odpadala kot jesensko listje v teh dneh …

“Ne bojte se življenja!
Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese.
In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«

(Tone Pavček)

Mama sem ravno dovolj dolgo, da se včasih sama sebi zazdim dolgočasna. Vseskozi iste težave, iste skrbi, ista veselja, ista vprašanja, isto delo … samo otroci rasejo.

Se tudi vam zdi tako?

Prišla sem na misel, da bi vas vprašala, kaj bi ve želele izvedeti? Katerih lekcij si želite? Na dan z vprašanji!

Izkušnje kažejo, da se mame po pol leta ali letu lahko pristneje soočijo s svojo porodno izkušnjo – prepoznajo tako dobre stvari kot slabe in slednjih ne olepšujejo. Do takrat evforija mine, prav tako pa ni več stalne potrebe, da bi se osredotočale le na dojenčka.

Želim si, da bi ostale v stiku s porodom tudi v obdobju, ko ni več akutno aktualen za nas 🙂

Kadar me slabo telesno počutje prisili v mirovanje, sem še bolj dovzetna za vse, kar me na splošno v življenju moti, boli, vznemirja, kar si želim spremeniti in kje želim ubrati drugačno pot, naj gre za odnos do sebe, do dela ali v odnosih. Je mogoče, da smo na dnu najmočnejši za nov začetek?

Zdi se, da ne gre skupaj, da bi mama, ki ima resnično rada svoje otroke, priznala, da ji neskončno dobro dene, če ima kdaj 5 minut miru pred njimi.