“Čestitke za vajino novo majceno štručko blagoslova. Nihče vaju ni mogel pripraviti na skrivnost in veselje, ki ju občutita ob tem čudežu življenja in ljubezni. Prav tako vaju ni mogel nihče pripraviti na utrujenost, nemir in skrbi! Tako kot mnogi drugi novopečeni starši, se tudi vi morda strinjate, da je to “najboljši in najslabši” izmed vseh časov. Sprememba je zakonitost dneva …” (iz knjižice Novorojenček, založba Salve)

Mamica, si kaj ustvarjalna?

Uf, pa še kako!

Vsak dan, ko ugibam, kaj naj skuham za kosilo; še bolj, ko se ga lotim in se skušam spomniti, kako naj vmes zamotim še tebe; vsakič, ko iščem nove poti za sprehod ali pa ko na stari trasi opazujem novosti; vsakič, ko te oblačim, da te prepričam, da mi pustiš; vsak dan, ko hočem polepšati naš dom in naše življenje; vsakič, ko si zamišljam, kako bova preživela dan…

In v tihih minutah noči, jutra, popoldneva, večera, ko zaspiš … Takrat pa dobi moja ustvarjalnost krila …

Danes me nagovarjajo besede: “in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel …” (Jn 6, 37b)

Kako sprejemam otroka, ki mi je dan, ki prihaja k meni sleherni dan in me prosi, da ga sprejmem?

Matere imamo veliko vlogo pri gostoljubju v naših domovih. Ali ustvarjam okolje, kjer se lahko vsakdo čuti sprejetega?

Eden večjih dosežkov, ki jih pripisujem “prizemljitvi”, ko sem dobila prvega otroka, je, da sem se “vrnila v svoje telo”, če se tako izrazim. Prej sem zaradi svoje močne težnje po zgolj intelektualnih izzivih dolga leta ignorirala potrebe svojega telesa. Čutiti svojo žejo, lakoto, utrujenost, željo po gibanju, svežem zraku, željo po mehkobi, nežnosti, počitku, potrebo po redu in ritmu … Kdo je boljši učitelj od otroka?

Drobne lepote naj bogatijo tvoj vsakdan: rosa na travi, sončni žarki na pragu, pisano cvetje in otroški nasmeh. (Irski blagoslov)

Otroci so blagoslov. Kaj drugega naj sicer sklepamo iz naslednjih svetopisemskih stavkov?

• Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo … (1 Mz 1,28)
• Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa. Kakor puščice v junakovi roki, takšni so sinovi iz mladosti. Blagor možu, ki je napolnil svoj tul z njimi! Ne bodo osramočeni, ko bodo govorili s sovražniki pri vratih. (Ps 127, 3-5)
• Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji GOSPODA. (Ps 128, 3-4)
• Nerodovitni ženi daje bivati v hiši kot veseli materi otrok. Aleluja! (Ps 113, 9)

Zadnje čase opažam, kako sem vedno bolj zasidrana doma.

“zasidrana” in “doma” v najlepšem pomenu besede. Kajti kje sem lahko v večji meri kraljica, divja ženska, na svoji zemlji – kot ravno doma?

Tukaj mi ni vseeno, kako živim, kaj negujem, komu sem vdana. Čutim, da me tisti, ki me vlečejo stran od doma, pogosto vlečejo tudi od stika s seboj. Odkar odločam, čemu bom pustila upravljati življenje in dom, se veliko bolj zavedam vdorov na svoje ozemlje – pa naj gre za dobeseden ali prenesen pomen. Veliko manj se pustim ujeti v potrošniške kremplje, veliko bolj znam prisluhniti sami sebi.

Vabim te, da razmisliš, kaj vse osrečujočega lahko počneš doma. Si kdaj poskusila?

Mamica, verjameš, da si vredna, da tudi tebe nekdo malo “razvaja”? Da tudi ti občutiš blagodejnost, počitek, sprostitev, lepoto, nežnost, bližino, mir? Verjameš, da je to mogoče redno doživljati? V tem svetu, ob službi, otrocih, gospodinjstvu?

Zakaj se bojim otroka?

Ko je mati Terezija nekoč obiskala ZDA, je v naročje dvignila majhnega otroka in ga vprašala: “Zakaj se te tako bojijo?”

Se bojim morda lastne nemoči, nebogljenosti, revščine, agresivnosti, hrepenenja po bližini, po sprejetosti … ?

V knjigi Zapis duše sem prebrala misel, da so otroci srečni toliko, kolikor vidijo upanja v svetu odraslih.

Danes si dajem dovoljenje, da mi otroci dajejo upanje – za nadaljevanje, rast, novo življenje.

Draga mamica, stavim, da te tega že dolgo ni nihče vprašal:

Kako si? Prav ti – prav zdaj, v tem trenutku?