working-momS tole temo globoko zakopljem  v dilemo kariera-družina. Ne govorite mi, da je to vprašanje že razrešeno. Sodobnim ženam nam je morda formalno dovoljeno imeti oboje – a kakšno formulo ubere vsaka od nas, da nam v resnici uspeva? Koliko si zadovoljna s svojim razmerjem?

Zdi se, da najbolj uspešno razrešujejo težave ženske z večjimi otroki in stalno službo. A mlade mamice z majhnimi otroki, ki šele iščemo svoj izraz v svetu? Na kaj se lahko opremo? Je treba, da z rojstvom otroka postanemo razcepljene osebnosti, ki popolnoma zanemarimo svojo ustvarjalno in podjetno plat zavoljo predanosti odnosom? Ali pa moramo potlačiti svojo iskreno privrženost otroku, da zadostimo družbenim pričakovanjem po uspešnosti in produktivnosti?

Da ne bom govorila o nejasnih pojmih, pod katerimi si vsak predstavlja svoje, naj razjasnim, kaj mislim z besedo “kariera”. Pod tem izrazom si predstavljam poklic, ki ga opravljamo iz svojega življenjskega poslanstva, ki je povezan z našimi najglobljimi željami, ki je uresničitev naših pristnih ustvarjalnih teženj in v katerem uživamo, ga opravljamo s strastjo, vanj dajemo sebe najboljšega in smo obenem ovrednoteni za svoj edinstveni prispevek svetu.

Pri večini ljudi ta poklic pride na dan z besedami: Od nekdaj sem si želela … Če bi lahko, bi … Če bi mi bilo dano … Če me ne bi oviralo to in to  …

Svojo dilemo najlažje prikažem z naslednjo shemo:

Dilema pri uresničitvi poklicne želje

V prvem primeru mati sledi svoji poklicni želji in jo uresniči, a ker je ob tem primorana biti ločena od otrok, doživlja globok nemir in slabo vest, da je slaba mati.

V drugem primeru mati zaradi različnih ovir, notranjih in zunanjih, opusti svojo poklicno željo in svoje ambicije podredi potrebam svojih bližnjih.

V obeh primerih gre za neuresničeno mamo – v prvem primeru se ne more polno uresničiti kot mati, v drugem pa ne kot ustvarjalka.

Gre za zelo osebno vprašanje vsake od nas: Ali smem to početi? Kako? Kdaj? S kom? Za kakšno ceno?

Ne glede na to, kako izoblikovan je že naš poklic, ko postanemo mame, v obdobju, ko se v naše življenje rodi otrok, naša poklicna pot doživlja pretrese.

Otrok korenito poseže v naše postavljanje ciljev. Če je bilo prej samoumevno, da smo si nekaj zaželele, to spremenile v namen, zastavile v cilj in uresničile (in mnoge od nas tega nismo vajene niti od prej), to odslej ni več tako samodejen proces.

V filmu “Izgubljeno v prevodu” glavni igralec mladi sogovornici v tujem velemestu zaupa: “Dan, kot prispejo [otroci], tvoje življenje, kot ga poznaš, odide in se nikoli ne vrne.”

Morda zaradi strahu pred tem dejstvom odlagamo željo po otroku v kasnejši čas – saj se zdi, da je nemogoče, da po rojstvu otroka ne bi bilo konec tudi našega svobodnega, ambicioznega življenja.

Še bolj se mi je vtisnila podoba matere iz filma “Materinstvo”, ki vsako prosto minuto izkoristi za pisanje svojega bloga in lovi natečaje za ustvarjalne mame, na katerih bi morda dobila kakšno nagrado in tako vsaj malo zaživela svoje sanje o priznani pisateljici. Obupno si je želela podpore, nekoga, ki bi prepoznal njeno željo in talent ter jo priznal v njenih naporih. Obenem pa je ves svoj delovnik podrejala potrebam otrok in ustvarjala le na račun prostega časa in spanja. Moževa kritika jo je pobila.

V njeni želji vidim veliko potrebo po odličnosti, po tem, da bi se razvijala in da bi bila v tem tudi ovrednotena. Ne glede na to, kako zelo je ljubila svoje otroke in kako predana jim je bila, je v sebi nosila hrepenenje, da bi se uresničila tudi kot ustvarjalka.

Slika 036Ob tem zagledam sebe, kako hkrati negujem novo življenje in si poskušam urediti življenje tako, da bi lahko tudi ustvarjala. Ob tem imam največkrat občutek, da živim anahronistično, dvojno življenje. Zgledi žensk pred menoj mi kažejo le dve poti, kot sta opisani zgoraj. Težko uživam v trenutku, kajti popolnoma predati odnosom se je strašljivo (kot bi se izgubljala in kot da bi se tem ravnala neodgovorno za prihodnost sebe in otrok), biti osredotočen na svoje cilje ne glede na druge pa nemogoče zaradi občutkov krivde.

Ni čudno, da vedno, kadar razmišljam o pisanju, sanjam o tem, da sem vdova z odraslimi otroki ter kupljeno hišico nekje v samoti, kjer se lahko zaprem pred svetom in končno … ustvarjam. Ali je mogoče, da bi moja slika pišoče ženske vključevala mojega moža in štiri otroke? Realnost zaenkrat takole (slika desno) prikazuje avtorico dnevnih spodbud za mamice. Ob tem doživljam veliko ranljivost in nebogljenost.

Vsaka od nas bi tako potrebovala nekakšen inkubator, prostor in čas, kjer bi se lahko ukvarjala s svojo poklicno željo, jo gojila, razvijala in … ko bi nastopil čas, da začne samostojno življenje – tudi izpeljala.

Želim si, da bi se dobro počutila v obeh sferah – da bi svojim otrokom lahko predala dediščino ljubeče, prisotne in vesele mame; ter da bi, čeprav imam več otrok, zapustila otipljivo sled v svetu

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.