NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Velike reči

Pogosto razmišljam, na koliko različnih načinov sem priviligirana. Saj poznate tisto svetovno statistiko, po kateri ima le peščica ljudi hrano, čisto vodo, streho nad glavo, družino, možnost šolanja, dostop do zdravstva, redno delo, dostop do interneta …?

S tem sem soočena zjutraj, ko se odločam, kateri namaz bom danes izbrala, ko iz omare vlečem oblačila in primerjam, katere roza hlače bi se danes hčerki najbolje podale, dopoldne, ko pogledujem, v katero smer bi se podala na sprehod, do knjižnice, do kavarne ali po drevoredu, ko pregledujem shrambo in presojam, ali naj bo kosilo mesno, zelenjavno ali nekaj vmes? Včasih ne vem, ali naj za stik s prijateljico izberem sms, mejl, telefon, Skype ali FB sporočilo. Dileme priviligiranih. Včasih se bojim, da se bo moj mehurček vsak čas razpočil. A tolaži me sv. Pavel, ki me opozarja, da mogoče bolje obvladam pomanjkanje kot bogastvo. “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil.” (Flp 4,12)

Vedno sem verjela, da sem lahko misijonarka tam, kjer sem. Da mi ni treba v Afriko. Revščino in lakoto videvam na vsakem koraku. Tudi sredi obilja. V očeh. Želim si jo tešiti. S tem, kar znam in zmorem.

 

Namočiti prste v svoje strahove

V teh dneh na prehodu v advent mi tako zelo zadiši po piškotih. A potrebujem posebno spodbudo, da se jih zares lotim – namreč peke z otroki.

Pred očmi so se mi vrteli prizori razbitih jajc, pomokanih hlač, krmežljavih keksov in mojega kriljenja rok, ko od obupa in utrujenosti ne vem več, kaj bi.

Točno tako je bilo. Le da sem v si v procesu dala veliko sočutja. “Tvoja mami je tudi veliko odlašala in zatirala tvojo željo po tem, da bi skupaj pekli. Ni čudno, da te je strah. Ja, hudo je, ko jajce zleti po tleh in je treba brisati izmuzljiv beljak, medtem pa poslušati vpitje. Uh, ta množica rok, ki se steguje v posodo s testom, pa tako rada imaš nadzor, dihaj, dihaj. O, saj niso tako slabi. In testo je božansko. Kmalu bo konec. Zelo se trudiš! Bravo! Še malo, ja, okrasiti jih je tudi treba. Kako si pozorna!”

Med oblikovanjem sem večkrat zaslišala otroški smeh, kar je bil pravi balzam za moja ušesa, v katerih so še kar odzvanjale številne kritike o obliki mojih pekovskih tvarin, vedenju pri mizi in nerodnosti.

Na koncu sem si prav oddahnila med temeljitim čiščenjem posode in kuhinje, zdelo se mi je, da topla voda ni le odstranila vseh pack, ampak odnesla tudi moje strahove in dvom vase.

Pa jo imam, polno škatlo piškotov in peciva za prijateljico. Obvarovala sem jo celo pred sladkosnedim možem 🙂

Resnično sem šla preko sebe.

Kot ptička na veji

dsc_0847Včasih si želim, da bi bila kot ptička na veji – brez skrbi in brez nujnih opravil.

Saj si privoščim od časa od časa – da grem nekam na samo, kot da ne bi imela nikogar na tem svetu, za kogar bi morala skrbeti. In običajno se mi zgodi, da srečam koga, ki je ZARES brezskrben. Takrat se zavem, da sem tudi na samem vsa z mislimi pri svojih.

Ravnovesje med zunaj in znotraj

Zanimivo, kako se mi ciklično spreminja potreba po zunanjih dosežkih in po notranjem spraševanju.

Tako bo večjemu trudu za nek projekt nujno sledilo obdobje, ko si bom želela več razmišljati, pisati, poslušati.

Tudi doma je podobno. Ko opravim večje gospodinjsko opravilo, se mi vedno prebudi potreba, da bi zdaj ta red in to lepoto uživala – vzela v roke knjigo ali z otroki igrala družabno igro.

Počutim se, kot da bi se želela zapoditi po pravkar pokošenem travniku in užiti svež občutek, ki mi ga daje.

Obvladovanje miselnega prostora

Veliko se sprašujem, koliko intelektualne svobode v današnji družbi v resnici premoremo. Zgrožena sem prebrala, kako velike razlike so nastajale v vsebini različnih newsfeedov ljudi z različnimi političnimi preferencami v ZDA. Otroci me med vožnjo v glasbeno šolo opozarjajo na reklame ob cesti, ne morejo jih “ne videti”, kot si zase domišljam jaz. Opazujem se, kako nemočna sem pri klikanju na različne povezave, ki me nezadržno privlačijo s svojo vsebino.

Trend lahko obrnem samo, ko se vprašam, kaj je tisto, kar lahko jaz aktivno spremenim. Ko se zavestno odvrnem od iskanja odgovora “tam zunaj”, ampak imam v rokah pisalo in papir. Kakšno sled želim pustiti?

Drobna dovoljenja

img_0246Vlekel me je za rokav in vedno bolj na glas prosil, da greva. Hčerka je pravkar zaspala in zelo sem si želela, da bi tudi on. Mož je delal v sosednji sobi. Vedela sem, da sem jaz edina ovira do uresničitve njegove želje. Bolje rečeno, moja nejevolja, ki mi marsikaj prepoveduje. Na primer, da bi užila trenutek.

Vdala sem se. Pol ure prej sem mu na sprehodu obljubila, da se v hišo vrnemo samo za toliko, da hčerki preoblečem mokre hlače, potem pa gremo do kavarne na koncu naše lepe ulice ob potoku. A vmes me je zamikalo, da bi se tudi jaz ulegla in raje ostala notri.

Želim si, da bi večkrat poslušala otroški glasek, ki mi govori: “Mami, poglej, kakšen lep dan je! Narediva si nekaj veselja!”

Pa sva si ga.

 

V kompletu ali pa me ni

Opažam, kako sem se spremenila glede svojih obveznosti zunaj doma. Včasih sem hotela za vsako ceno uresničiti obljubo, ki sem jo dala. Sedaj pa jo, kadar vidim, da ljudje niso prijazni do mojih okoliščin (in te okoliščine so moji otroci ;)), tudi prelomim, če je treba.

Ne morem dati otroka v roke popolnemu neznancu, zato da bom šla v studio, tudi če le za 10 minut.

Ne morem govoriti po Skypu, če mi v sosednji sobi ali pa v naročju otrok neutolažljivo joka.

Ne morem voditi srečanja, če ne morem imeti zraven otroka, ki je še zelo navezan name.

Če ne razumete mene kot matere, ne razumete mene kot človeka.

Čudaške kombinacije

Nikoli si nisem mislila, da bom:

  • kdaj dojila na stranišču,
  • hitela pospravljati svoje intimne predele telesa, da bi odprla prišleku, ki zvoni na vratih,
  • z rokami, umazanimi od testa, odgovorila na telefonski klic,
  • hkrati sprejela dve varuški, ker sem eno pozabila odpovedati,
  • otroku na wc-ju razlagala, da poznamo več vrst sluzi …
  • z eno roko skušala ukrotiti trmastega malčka, z drugo mešala koruzni zdrob na štedilniku, z enim očesom opazovala enoletnico, ki pleza na mizo ter z enim ušesom poslušala, kako se izvede nek čarovniški trik

… pa se je vse to (ne prvič in verjamem, da ne zadnjič) zgodilo v tem tednu.

Imaš tudi ti kaj za dodati na seznam?

Varovanje ognjišča

img_0169V preteklosti nisem razumela, kaj mislijo mamice s tem, da je v šolskem obdobju vsega preveč – naloge, dejavnosti, prireditev.

V vsem tem vidim veliko zagnanost in požrtvovalnost učiteljev ter drugih šolskih delavcev. Zaradi njihovega dela nastajajo čudoviti ustvarjalni projekti.

Sem pa pogosto neizogibno na drugi strani – staršev, ki komaj utegnemo zbrati družinske člane okrog mize, dati večjim otrokom možnosti, da se pocrkljajo in igrajo z mlajšimi, zagotoviti dovolj nekoristnega, za NIČ porabljenega časa.

Pogosto mi sobotno jutro ne prinese dovolj olajšanja, da je delovnega tedna konec. Ponavljanje gospodinjskih in drugih rutinskih opravil me utruja.

Le nečesa se zlepa ne naveličam – kurjenja krušne peči.

Zrenje v ogenj me zelo sprosti in spočije. In v resnici mi pomeni tisto klišejsko zavetje, dom.

Na kakšen način lahko še varujem to