Pogosto razmišljam, na koliko različnih načinov sem priviligirana. Saj poznate tisto svetovno statistiko, po kateri ima le peščica ljudi hrano, čisto vodo, streho nad glavo, družino, možnost šolanja, dostop do zdravstva, redno delo, dostop do interneta …?

S tem sem soočena zjutraj, ko se odločam, kateri namaz bom danes izbrala, ko iz omare vlečem oblačila in primerjam, katere roza hlače bi se danes hčerki najbolje podale, dopoldne, ko pogledujem, v katero smer bi se podala na sprehod, do knjižnice, do kavarne ali po drevoredu, ko pregledujem shrambo in presojam, ali naj bo kosilo mesno, zelenjavno ali nekaj vmes? Včasih ne vem, ali naj za stik s prijateljico izberem sms, mejl, telefon, Skype ali FB sporočilo. Dileme priviligiranih. Včasih se bojim, da se bo moj mehurček vsak čas razpočil. A tolaži me sv. Pavel, ki me opozarja, da mogoče bolje obvladam pomanjkanje kot bogastvo. “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil.” (Flp 4,12)

Vedno sem verjela, da sem lahko misijonarka tam, kjer sem. Da mi ni treba v Afriko. Revščino in lakoto videvam na vsakem koraku. Tudi sredi obilja. V očeh. Želim si jo tešiti. S tem, kar znam in zmorem.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.