Vlekel me je za rokav in vedno bolj na glas prosil, da greva. Hčerka je pravkar zaspala in zelo sem si želela, da bi tudi on. Mož je delal v sosednji sobi. Vedela sem, da sem jaz edina ovira do uresničitve njegove želje. Bolje rečeno, moja nejevolja, ki mi marsikaj prepoveduje. Na primer, da bi užila trenutek.
Vdala sem se. Pol ure prej sem mu na sprehodu obljubila, da se v hišo vrnemo samo za toliko, da hčerki preoblečem mokre hlače, potem pa gremo do kavarne na koncu naše lepe ulice ob potoku. A vmes me je zamikalo, da bi se tudi jaz ulegla in raje ostala notri.
Želim si, da bi večkrat poslušala otroški glasek, ki mi govori: “Mami, poglej, kakšen lep dan je! Narediva si nekaj veselja!”
Pa sva si ga.