NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Uvod v premike

IMG_3596… ali kako pakiranje ponazarja naš način prehajanja skozi različne življenjske mejnike

Odpravljanje na počitnice prebuja zelo mešane občutke. Po eni strani si zelo želimo drugam, v lepše kraje, stran od tegob vsakdana, imeti končno čas za družino, rešiti se delovnih obveznosti vsaj za nekaj dni. A premik na želeno destinacijo običajno vključuje tudi zapuščanje domače rutine, nekaterih vidikov udobja, dober premislek o kraju počitnic, napor povezovanja, še posebej, če smo si bili dolgo oddaljeni in odtujeni, hitenje z nujnimi opravili, ki morajo biti postorjeni pred odhodom …

Zakaj me to spominja na druge življenjske prehode? Kako je to povezano? Tudi ko se “odpravljamo” v novo obdobje življenja, moramo pustiti za seboj navajen stil življenja, opustiti nekatere navade, ločevati, kaj potrebujemo nujno s seboj, se odločati za dobro/boljše, zdržati stres prehoda (“pakiranje”), se pripraviti tako, da prej postorimo najbolj potrebno … In nato, vsaj začasno, naučiti se živeti tam, kamor smo prispeli. Drug z drugim, s tistim, kar imamo s seboj, s tistim, kar nam nudi okolje.

Enako velja za spremembe, za katere se sami odločimo. Presodili smo, da bi nam izredno koristilo, če bi izbrali drugačen način življenja. A preden prispemo na cilj, nas čaka veliko pakiranja, ločevanja, kaj potrebujemo in česa ne, prepoznavanja, kaj nam pomaga že zdaj in kako bi to lahko izkoristili, stres, ko so v spremembo v našem življenju nujno vključeni tudi naši bližnji.

Ko se bom v tem tednu odpravljala na dopust, bom razmišljala o tem, kako se v načinu odhajanja zrcali moj splošni življenjski vzorec prehajanja. Si znam olajšati napor? Se povezujem z ljudmi okrog sebe? Koliko mi pomeni red in ustaljenost? Koliko opreme potrebujem s seboj, da se počutim varno? Kakšen je moj način sporazumevanja z bližnjimi? Kako se pripravim na odhod? Koliko verjamem v smisel potovanja? Kako ohranjam optimističen pogled na svet, tudi ko gre vse narobe?

O sebi lahko zvem veliko, že preden prestopim prag domače hiše. 

Zarečen kruh

Ko sem odraščala, sem si zaprisegla, da nekaterih stvari, ki mi v moji primarni družini niso bile všeč, v svojem domu ne bom dopuščala.

Ko sem ta teden zvečer že tretjič prestavila goro čistih, a nezloženih cunj s postelje (kamor sem si jo zjutraj v dobri veri nastavila, da jo zložim), sem razumela.

Nekaterim stvarem ne moremo ubežati.

Regeneracija

meditation-choresSo dnevi, ko zavestno izbiram počasno in pozorno opravljanje stvari, ki jih že dolgo odlagam. Ne znam povedati, kako zelo se ob tem spočijem.

Kdaj bom na zeleni veji?

prenosSamo še tole postorim, pa bo … Ko bo začel otrok spati, bo pa bolje … Samo da neham dojit, pa bom lahko …, Joj, ko bi že …, potem bi bilo pa čisto drugače!

Tako upanje nas sicer drži pokonci v težkem obdobju, ko moramo premostiti težavno situacijo. A v resnici je lažno.

Kaj če se ozrem naokoli? Morda nisem na zeleni veji, sem pa na zeleni preprogi? Nisem na na konju, imam pa ob sebi štiri majhne mucke? Nisem še tam, sem pa tukaj? Kaj že imam in lahko uživam?

 

Vztrajam pri “ne”

Vzgojili so me v času ali pa v okoliščinah, ko je bilo treba “trmo izbiti iz riti”, zato imam danes velike težave pri vztrajanju pri svojih izbirah, še posebej, če moram koga zavrniti ali omejiti.

Biti zahtevna do drugih mi je ena težjih sposobnosti in se tesno navezuje na moj občutek notranje avtoritete in lastne vrednosti.

Vaditi sem začela z: “ne, dokler …” in si dala nek razumen rok, ki sem ga lahko vzdržala; ali pa sem ponudila alternativo, ki mi je bila sprejemljiva.

Komu ali čemu bom morala danes reči ne? Kako se lahko opremim za vztrajnost pri tem?

Moja ur’ca

Kateri čas v dnevu ti je svet? Pride na vrsto morda enkrat na teden, enkrat na mesec? Ali čaka že dlje?

Kaj takrat počneš?

Kako se takrat počutiš?

Si svojo urico izboriš ali je podarjena?

Kaj te vžge?

Imela sem žive sanje. O tem, kako sem šla kupit vstopnico za koncert vokalne skupine in se dolgo zaklepetala s fantom, ki jih je prodajal. O tem, kako sem v dvomu, ali bom našla varstvo. Nato o tem, kako so organizirali ta koncert. Nato o tem, kako tudi sama sanjam o vokalni skupini. In na koncu sem vprašala vse, kar me je zanimalo – kako vaditi glas, kako izboljšati tehniko, kako najti so-pevce in pevke … Ugotovila sem, da mi manjka le – moja odločitev. Ta koncert (ki sem ga le sanjala) mi je pomagal, da sem spravila stvari v tek.

Vsebina mi je nenavadno blizu tudi v zbujenem stanju. Kaj mi manjka, da se lotim nečesa velikega, pomembnega zame?

“Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril …”? (Lk 24,32)

Kaj bi bilo brez žensk

auferstehung_jesuŽe več let na velikonočno jutro razmišljam o dejstvu, da so prve prišle h praznemu grobu prav žene. Nesle so tja začimb, da bi mazilile truplo. To je bil ritual, s katerim so se poslavljale od umrlega. A namesto trupla so našle prazno votlino in angela, ki jih je spraševal: “Kaj iščete mrtvega med živimi?”

Pogosto opažam, da so se žene prej sposobne soočiti s težavno situacijo – tragedijo, smrtjo, in na smiseln, ritualen način premostiti nek prehod. To je naš način, da prav fizično nekaj naredimo z občutki, ki jih nosimo v sebi.

Kar me danes nagovarja, je prazen grob. Opremljena za ritual, ki sem ga že tolikokrat naredila, se odpravim h grobu (kraju, kjer je pokopano vse, kar sem nekoč upala in verjela) in hočem negovati tisti umrli vidik mojega življenja, pa najdem prazno votlino – lupino preteklosti. Opomnjena moram biti, da naj ne iščem živega med mrtvimi, naj ne ostajam negovalka in žalovalka za nečim, kar se je moralo zgoditi, ampak naj postanem oznanjevalka vesele novice in moškim (in ženskam) v svojem življenju sporočam novo, prerojeno, odrešeno resničnost.

Strma krivulja učenja

Slika 021V zadnjem mesecu sem izredno veliko časa posvetila tehnični plati organizacije spletne strani. Ta teden se mi je že kar malo mešalo od prilagajanja kod, vpisovanja podatkov, ustvarjanja gumbov, urejanja seznamov, učenja uporabe aplikacij in osredotočanja na malenkosti, ki so tako pomembne, da na spletu vse deluje, kot je treba. Naučila sem se ogromno novega, lahko bi svojemu poklicu dodala še naziv IT uslužbenka pri S TEBOJ SEM 😉

Tako mi je bilo danes, na zadnji dan porodniške in na pragu velike noči, v neopisljiv užitek sesti na kolo. Ko so se mi med prijetno vožnjo (kljub temu, da sem vozila dva otroka) sproščali endorfini in sem opazovala dva spretna majhna (in hkrati velika!) samostojna kolesarja pred seboj, sem razmišljala, kako je včasih že odsotnost najhujšega (npr. po dolgi bolezni, ko se stanje malo umiri ali po grobem prepiru) dobrodošlo zatišje, ki zbuja upanje in napoveduje vstajenje. V letih, ko so otroci majhni, je krivulja učenja pri starših tako velika, da včasih, če vsaj malo počnemo nekaj znanega, dobimo vtis, da smo že na konju. Otroci rastejo. Nekaj, kar si moram zapomniti!