V zadnjem mesecu sem izredno veliko časa posvetila tehnični plati organizacije spletne strani. Ta teden se mi je že kar malo mešalo od prilagajanja kod, vpisovanja podatkov, ustvarjanja gumbov, urejanja seznamov, učenja uporabe aplikacij in osredotočanja na malenkosti, ki so tako pomembne, da na spletu vse deluje, kot je treba. Naučila sem se ogromno novega, lahko bi svojemu poklicu dodala še naziv IT uslužbenka pri S TEBOJ SEM 😉
Tako mi je bilo danes, na zadnji dan porodniške in na pragu velike noči, v neopisljiv užitek sesti na kolo. Ko so se mi med prijetno vožnjo (kljub temu, da sem vozila dva otroka) sproščali endorfini in sem opazovala dva spretna majhna (in hkrati velika!) samostojna kolesarja pred seboj, sem razmišljala, kako je včasih že odsotnost najhujšega (npr. po dolgi bolezni, ko se stanje malo umiri ali po grobem prepiru) dobrodošlo zatišje, ki zbuja upanje in napoveduje vstajenje. V letih, ko so otroci majhni, je krivulja učenja pri starših tako velika, da včasih, če vsaj malo počnemo nekaj znanega, dobimo vtis, da smo že na konju. Otroci rastejo. Nekaj, kar si moram zapomniti!