Telo je včasih neverjetno obremenjeno. Ignoriram ga, kolikor se da dolgo. A ko me zbudi s popolnoma otrdelim vratom in ramenskim obročem, je njegovo sporočilo preglasno.
Postavila ti bom čisto nedolžno vprašanje: Kdaj si nazadnje poskrbela za svoje telo?
Materinski vsakdanjik je sestavljen iz toliko banalnih, vsakdanjih, majhnih reči, a tako pomembnih.
Ko pravijo, da so naši možgani izkoriščeni le nekaj odstotkov – mislim, da pri mamah ni tako. Vsako sekundo obdelamo na tisoče podatkov. Ni čudno, da se kdaj zmotimo.
Na faksu smo enkrat pri nemških govornih vajah govorili o prihodnosti. V 1. letniku je bil moj besednjak še zelo omejen, in za svojo prihodnost nisem našla boljšega izraza kot: abstrakt. Vsi so se mi smejali. Pa vendar nisem bila daleč od resnice. Predvsem si nisem predstavljala takšne prihodnosti, kot jo zdaj živim.
Na misel mi prihaja, da bi tudi prihajajoče poletje opisala podobno:
preživela ga bom med domom in otroki, med obveznostmi in počitkom, med morjem in gorami, med porodnišnicami in domovi novorojenih družinic, med pisanjem in branjem … Skrajni čas, da si naredim načrt.
Otroke učim, da za ohranjanje rednih dobrih navad niso nagrajeni, saj so dnevni rituali preveč pomembni za lepo in srečno življenje. Rada bi jim vgradila ta “default”, prednastavitev.
Zdaj moram naučiti še sebe, da za doslednost ne bom dobila hvaležnosti.
Danes sem se igrala s svojimi inicialkami.
Katere so tvoje?
Napiši svoje ime. Za začetnico svojega dekliškega priimka napiši piko. Kakšne asociacije ob tem dobiš? Česa se spomniš?
Nato stori isto še s svojim sedanjim priimkom. Ali razkrije to kakšno novo identiteto?
Lahko povežeš inicialke na kakšen nov način?
Včasih zalotim sebe kakšno drugo mamico, ki razlaga, kako nečesa ni mogla narediti. Ko razloži okoliščine, sem ogorčena – le komu in kako bi to uspelo?
Včasih mame ne vidimo, da je že naša osnovna situacija nadvse težavna in je čudež, da jo zmoremo obvladovati. Kaj šele, če k temu prištejemo še kakšen hujši izziv.
Prepoznavaš, kaj vse imaš naloženo? Kaj od tega res zmoreš?
V spletnem seminarju Zapisujem, torej sem sem pokazala svoj zvezek “Playing Big”. Vanj zapisujem stvari, ki se mi zdijo nedosegljive, visoko leteče, prevelike za sedanjost, a si jih želim, imam idejo zanje. Navdih za tak zvezek sem dobila v intervjuju Emerging Women s Taro Mohr.
Pravi, da smo ženske zelo slabe pri ocenjevanju, kdaj smo na nekaj pripravljene. Nadarjene ženske še posebej. Posredujem vam njeno “vajo moči” za čas, ko boste mislile, da še niste pripravljene.
Ob dneh, ko sem na tleh, je še bolj pomembno, da se držim dobrih odločitev iz dobrih časov 🙂
Večkrat slišim: “Občudujem te, da vse to zmoreš. Jaz še enega otroka komaj obvladujem, kako bi jih šele več.”
Ne zdi se mi, da je bilo življenje bolj obvladljivo, ko sem imela manj otrok. Toda ali ni življenje prav po definiciji neobvladljivo?
To nas dela ranljive.
… a izbiram le to!