NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Gospodje terapevti, zamenjam

Opozorilo: Ta lekcija ni namenjena omalovaževanju potrebnega in spoštovanega poklica terapevtov in terapevtk. 

Z lahkoto si predstavljam, kako bodo moji otroci kot odraščajoči ali odrasli sedeli na udobnem naslanjaču in sočutni osebi pripovedovali zgode iz svojega otroštva ter pri tem točili solze nad svojo usodo.

Z veseljem bi takrat sedela na drugi strani, na še enem udobnem naslanjaču, in v tišini, miru in notranji zbranosti poslušala, kaj mi imajo povedati.

Čisto drugače jih je poslušati in slišati danes, v ihti vsakdanjega življenja.

Iz podzemlja

Včasih se mi zdi, kot da bi vlekla svoje misli globoko, globoko iz podzemlja … Vsega se prej spomnim, kaj je treba kupiti, kaj je treba postoriti, kaj hočejo od mene drugi …, a to, kar v resnici čutim, to potrebuje veliko časa in garaškega dvigovanja.

Jutranji ritual

Knjiga, ki jo berem (o ustvarjanju ustvarjalnega časa), me sprašuje, kakšen je trenutno moj jutranji ritual in na kakšnih vzorcih, idejah, prepričanjih temelji.

Hm. Zbudi me ena od naslednjih variant: “Uauaua, (“dojil bi se”), “Mami, kakal sem!” “Mami, kri mi teče iz nosa!” “Bruhal sem!” “Mami, se greš igrat z mano?” ali pa se k meni stisnejo mrzle nogice, me v nos butne otroški komolec ali pa si nekdo kar sam postreže z mlekcem pod mojo majico.

Po tem kakšnih petnajst minut prihajam k sebi. Nato se lotim dela, ki me bolj celostno prebudi – izpraznim pomivalni stroj, obesim cunje, zagrejem mleko in s pomočjo najbolj pripravnega fanta postavim zajtrk na mizo. Med pospravljanjem mize je moje telo tako zadovoljno s polnim želodcem, da moram prav kmalu na stranišče, a ker to pomeni, da bi tvegala, da se kaj zgodi z zapuščenimi skodelicami na mizi, medtem ko me ni, se prisilim, da pospravim do konca. Če imam srečo, po poti pograbim knjigo in se zaprem v kopalnico. A običajno se mi že prej kdo pridruži. V roke dobi zobno krtačko. Najmlajši običajno spleza v umivalnik in si naredi mini bazenček, pa naj bo oblečen ali nag.

Jutro se konča, ko smo vsi oblečeni, siti, umiti in ni od prejšnjega večera ostalo nobenega opravila.

Moj ritual (ki bi ga jaz zares tako imenovala) pa lahko šele sledi: prebiranje dnevnih odlomkov Sv. pisma, vaje Blagor ženskam, pisanje Mamine lekcije, razvrščanje novih sporočil iz inboxa, pobiranje pošte iz nabiralnika, branje vsaj nekaj vrstic iz trenutno najbolj privlačne knjige. Ampak to je že luksuz, ki v teh počitniških dneh postane kraja redkih trenutkov . Vidite, je že večer, pa šele zdaj pišem mamino lekcijo.

Lahko noč in lepo jutro, drage mamice 🙂

Rednost

S temi mojimi lekcijami je kot z mamino skrbjo zase – kaj hitro se obrneta dan, dva in ne utegnem niti pomisliti, ali sem kaj napisala ali ne. Ko pogledamo na koledar in se zavemo, kdaj smo nazadnje posvetile čas sebi, se lahko primemo za glavo. Imaš kakšno tako stvar, ki jo hočeš gojiti prav vsak dan?

Kondicijski trening

Ponavadi prve dni neprestano tožim, ko    me mož spodbuja k novim in novim kolesarskim podvigom. A kmalu postane občutek težkih nog in prijetna utrujenos ob koncu dneva nekaj čisto običajnega.

Podobno je s kakšnimi pripetljaji v starševstvu. Ob prvem, drugem, morda tretjem zgodnjem malčkovem vstajanju godrnjamo na veliko, potem pa se sprijaznimo in jutranje lomastenje  za nadebudnim otrokom postane stvar rutine.

Dobro bi bilo, če bi opazili, koliko smo se kondicijsko okrepili ob teh priložnostih!

 

 

Motivatorka

Sem zelo slaba motivatorka, če moram nekoga prestaviti iz točke 0 na cilj. Če pa je že na poti, je to povsem druga pesem.

O(d)premljeni

Zanimivo mi je opazovati naju z možem, kako odpravljava otroke na kakšen poseben dogodek, na primer izlet. Kdaj vstaneva, kako ga zbudiva, kaj mu dava s sabo, kaj mu naročava,  kako se vedeva, kako se počutiva … Kot da bi se v ta odhod zlivalo vse dobro in slabo iz najinih otroških slovesov.

Nesreča nikoli ne počiva

Ko se pripeti nesreča, me najbolj vznemiri dejstvo, da sem v tistem trenutku tako nemočna, da bi jo zamejila ali omilila. Zdi se mi, da reagiram, kolikor hitro se da, a vendar dostikrat otroku ne morem preprečiti bolečine.

Dobro je , če si dam kdaj čas, da še jaz pojokam zaradi prestanih pretresov, strahu in nemoči.

 

Nismo iz sladkorja

Včasih mi je zelo všeč, če otrokom pokažem, da nismo iz sladkorja. Da kdaj malo tvegamo in zato doživimo kaj, česar drugače ne bi. Npr. srečali krdela konj v hribih ali tekli po dežju. Fino je potem na suhem obujati spomine.