NOVIČKE S TEBOJ SEM

Dnevna spodbuda za mamice

22. marec

Zanimivo, kako sem z materinstvom postala asertivna – nič več mi ni težava nekam poklicati in se pozanimati za določeno stvar; če se mi mudi, brez pomislekov pristopim k uslužbenki in jo prosim, da me spusti naprej; nimam časa za površnost in brezzvezne reči, zato se potrudim za zastavljen cilj in ga običajno hitreje in učinkoviteje dosežem. Moje nagnjenje k temu, da bi me kdo v nedogled izkoriščal, je veliko manjše.

Zakaj? Ob otrocih vsak dan doživljam svojo dragocenost in nenadomestljivost. Ko stopim skozi vrata, se me neskončno razveselijo.

21. marec

Starši smo otrokom prva podoba o tem, kakšen je ta svet. Ali je ta svet hladen, krut, neprijazen, kraj borbe in prepirov? Ali pa prostor, kjer si sprejet od vsega začetka, kjer ti je toplo, kjer se spočiješ, kjer si lahko tak, kakršen si, kjer najdeš oporo in ljubezen?

Nedavno so verjeli, da novorojenčki ničesar ne čutijo, ne slišijo, ne vidijo in ničesar ne vejo. Danes se pogosto še vedno vedemo tako, kot da bi to držalo.

Danes sem v vsakem trenutku pozorna na to, da so moji otroci že popolne osebnosti – s čisto drugačnim posluhom za sporočila. Učim se od njih in na novo pridobivam dojemljivost, ki sem jo tekom življenja izgubila.

20. marec

Včasih, ko uzrem kakšno edinstveno lastnost na svojem otroku, začutim, kako velik zaklad mi je zaupan, da ga čuvam. Ali ga bom poteptala ali razvijala, da bo uspeval? Znam in zmorem ustvarjati rodovitno zemljo okrog njegovih talentov, da bo rasel in se ne manjšal? Da bo njegova luč zasijala kakor dan?

Danes bom pozorna na želje svojh otrok. Razodevajo mi njihovo naravo, njihove talente, njihovo poklicanost. Ali so mi kakšno željo že večkrat izrazili, pa ji še nisem zares prisluhnila?

19. marec

Danes je praznik sv. Jožefa delavca, Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta.

Kako sem vesela, da imam moža, na katerega se lahko zanesem, naslonim, ki mi pomaga pri vzdrževanju družine, vzgoji otrok. Ali mu dopuščam, da je lahko v polnosti oče ali ga kritiziram in mu ne zaupam, da je tudi njegov način pravi? Ali skrbim tudi za najin odnos, ki bo preživel otroštvo otrok in trajal do najine smrti? Ali se mu zahvalim za to, kar je, kar prinaša v družino?

Danes ga bom objela in poljubila ter mu povedala, da sem srečna žena in mama njegovih otrok.

18. marec

Kako drugače se odzivam na dojenčka, če imam do njega nerealna pričakovanja kot pa če vem, da je njegovo vedenje normalno za njegovo starost in stopnjo razvoja!

V prvem primeru imam svojega otroka za največjega razvajenca in sovražnika mojega spanca, zato sem ponoči nanj obupno jezna in ga spravim v še hujši jok.

V drugem primeru se zavedam, da od manj kot leto starega dojenčka ne morem pričakovati, da bo neprekinjeno prespal vse noči, zato skrbim, da grem pravočasno spat, prosim za pomoč pri skrbi za starejša otroka, počivam čez dan v času, ko vsi spijo ter si ne nalagam preveč obveznosti, da se lahko ponoči primerno odzivam in poskrbim za dojenčkove potrebe po bližini in varnosti.

Kaj je bolje za oba?

16. marec

Moji otroci po splošnih družbenih merilih gotovo veljajo za razvajene in neubogljive, saj se po svojih najboljših močeh odzivam na njihove želje in potrebe.

Mladi Nemci v času vzpona nacizma so bili gotovo trdo vzgojeni in ubogljivi. So bili zato boljši ljudje? Koga so volili? Kaj so dopustili? Pri čem so do neke mere skoraj vsi do zadnjega sodelovali in kasneje globoko obžalovali?

Zato se raje trudim privzgojiti druge kvalitete – sposobnost razmišljanja s svojo glavo,  notranji čut za to, kaj je prav in kaj ni, moč, da temu čutu sledijo, ter globoko zasidrano zavest, da se v stiski lahko oprejo na sočloveka. Ali mi to uspeva ali ne, pa bo pokazal čas.

15. marec

Mamica, kaj storiš s seboj, kadar nisi za nikamor?

“Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.” (Ps 34,19)

14. marec

Otrok, ki sem ga rodila in ga dobila v naročje, je na začetku skoraj popoln tujec (v resnici on mene veliko bolje pozna kot jaz njega 😉 ). Čeprav sem ga nosila pod srcem, v nosečnosti vzpostavljala stik z njim, spremljala njegove gibe in prisluškovala njegovim skritim sporočilom, po rojstvu počasi spoznavam njegov ritem, potrebe in karakter ter sooblikujem značaj. Ni samoumevno, da razumem njegove značilne poteze, potrebe. Da nanje odgovorim, toliko manj. Veselim se trenutkov, ko uspem z njim vzpostaviti pristen stik.

13. marec

Mame smo zmotljive. Delamo napake. Kako sprejemam to, da nisem popolna? Da marsičesa ne znam, ne razumem, ne zmorem? Se znam opravičiti? Da, tudi otroku? Kako živim s spoznanjem, da sem marsikaj storila narobe?

Danes praznujem dejstvo, da mi je dano, da sem mama, čeprav je vsem jasno, da bom marsikaj zgrešila. Usoda tega otroka ni samo v mojih rokah, čeprav nosim veliko odgovornost. Storim toliko, kolikor zmorem. Iz ljubezni do njega pa vedno znova iščem pot.

12. marec

Razočaranje nad seboj in drugimi se mi zdi neizogibno v času, ko verjamemo v mit popolne mame. Popolna mama je vedno videti brezhibno, pa naj je doma, na sprehodu, v trgovini, na zabavi… Ima pospravljeno stanovanje brez najmanjšega prahu, vsak dan pripravlja obilne in zdrave obroke. Njeni otroci so zdravi, živahni, spodobni, brihtni, dejavni na vseh področjih… Je uspešna v službi, vsa predana delu. Z možem imata odlično razmerje, polno strasti in ljubezni … Nikoli se ne razjezi, je prilagodljiva, iznajdljiva, vedno na višku svoje moči.

Kako se poberem, ko se mi mit zruši kot hišica iz kart? Kje iščem drugačne zglede? Kje najdem vire moči, ki ne usahnejo?