Kadar smo bolni, utrujeni, obubožani, nepodprti, običajno prevzamemo “preživetveni način”. Živimo na minimumu, ker je to naš instinktivni odziv. Vendar – a je tudi koristen?

Včasih nam pomaga drobno ustvarjalno dejanje, da najdemo ustvarjalni način in se rešimo iz krize. Ne zanemarjajmo svoje ustvarjalnosti, pa tudi če prekle padajo z neba!

Dokler nisem imela otrok, sem blestela na mnogih področjih v življenju .

Odkar pa so prišli v moje življenje – najprej mi je svet zamajal eden, nato se mi je srce razklalo na dva, nato so me na tri konce vlekli trije in sedaj po moji ljubezni kličejo štirje, pa imam neprestano občutek nezadostnosti. Česarkoli se lotim, na drugem koncu ostaja kaj nepostorjenega, nepotolaženega, nezadoščenega.

Kot da bi se venomer učila, a ko sem vprašana, me vedno znova pošljejo v klop: sedi, ena.

Iskanje krivca je pogosta tema naše družine in meji na patologijo.

V trenutku sicer lahko naštejem celo vrsto stvari, ki bi bile boljša izbira:

• analiza dejanskega stanja
• oskrba morebitnih hudih poškodb
• poiščemo najboljši način, da se pomirimo in se šele potem lotimo reševanja problema
• pogovor o tem, kaj se je zgodilo, brez obtoževanja in obdolževanja
• spomnimo se, da nam je že kdo povedal, da je kaj podobnega doživel ali storil
• nasmeh in izraz sočutja ob neljubem dogodku
• priznanje, da je vsak storil del napake
• objem in poljub, olajšanje, da ni nič hujšega
• opravičilo
• popravilo
• učenje za naslednjič, jasna navodila, kako želimo, da bi nekaj naredili

Priznam. Ob otrocih sem kdaj popolnoma brez navdiha.

je vredna več kot vreča suhega zlata.

Lahko bi jemala:

• bingljajoče nogice s pograda, ko od njih želim, da se spravijo dol,
• packe po steni, ki jo želim imeti čisto,
• kopalnico, navlečeno z otroškimi artikli, ki jo želim imeti zase
• jedilno mizo, polno otroških risbic in odprtih flomastrov, ki bi jo rada imela pospravljeno,

kot dar. Kot nekaj, kar bom kmalu pogrešala. Kar tako zaznamuje trenutno življenje in … me spreminja. Bogati. Me polni s spomini.

Idonethis

Priporočam za krepitev mišic ponosa in potrditve. In da ne gre vse v prazno.

Vsak dan ti pošljejo mejl in te vprašajo – kaj si danes naredila? Odgovoriš in tvoji dosežki se beležijo v poseben koledar. Kul, ne?

Biti najbolj zaželena oseba na sceni je hkrati privilegij in nadloga.

Nadvse lep je občutek, ko se jok v trenutku poleže, ko dojenček nasloni glavo na mojo ramo, a hkrati veliko breme, ko od vsepovsod vpijejo: “Mami!”