Ko je bil oznanjen naslov letošnjega Socialnega tedna, sem se začudila, kako zelo v sozvočju z mojim razmišljanjem, čutenjem in razpoloženjem je 🙂 Zakaj še za-upaš? Želela sem odgovoriti nanj z dogodkom, razmišljanjem, s podelitvijo svojih izkušenj.
Tako se je to sredo, 25. 9. 2013, odvil klobčič moje zgodbe skozi fotografijo in pripoved. Lepo je bilo podeliti svoja čutenja ob zvestih, toplih poslušalkah, ki so me kar srkale. Upam, da so s seboj odnesle (poleg lista vaj, s katero lahko reflektirajo lastne porodne izkušnje) kakšno modrost.
Ni jih malo – rodila sem štirikrat, v treh različnih porodnišnicah. Kaj lahko rečem po vsem tem?
1. Skrivnostna so pota Gospodova. 🙂
2. Vsak porod me je popeljal skozi lekcije, ki sem jih potrebovala.
3. Pri vsaki izkušnji sem zrasla in postala močnejša, samozavestnejša mama.
3. Vseskozi sem se učila dialoga z zdravstvenim osebjem.
4. Spoznala sem se v globini, ki bi jo sicer verjetno dosegla v veliko daljšem času.
5. Vsak porod me je utrdil v zaupanju v Življenje.
6. Odnos z možem je šel skozi preizkušnje, ki so naju povezale.
7. Okrepilo se je moje prepričanje, da potrebujemo več glasov žensk, ki bodo povedale, kaj doživljajo, upajo, sanjajo.
8. Ni je stvari, ki bi nas lahko ločila od Ljubezni.
Vtisi udeleženk:
Globoka izkušnja izpovedi ter izkušnja rasti s pomočjo pripovedovanja zgodb.. Bilo je intimno, osvobajajoče in neponovljivo.
Urška
Čudovito pričevanje Ane Pavec o štirih porodnih izkušnjah, predporodnem in poporodnem doživljanu. S svojo iskrenostjo in rahločutnostjo je Ana med nami ustvarila varen in intimen prostor zaupanja. Vsaka mamica je imela ob koncu priložnost postaviti vprašanja ter tako razrešiti kakšen dvom, se opogumiti ali najti pot, kako se soočiti s svojo porodno izkušnjo. V agape, ki se je zavlekel pozno v večer, je sledil prijeten in sproščen klepet med mamicami 🙂
Tadeja
Ko sem v sredo zjutraj na spletni strani S TEBOJ SEM prebrala vabilo na pričevanje, sem čutila, da moram biti tam. Nekako sem želela dati moralno podporo in priznanje hčerinemu delu, ki ga vseskozi spremljam in podpiram. Menim, da so tovrstna srečanja še kako potrebna, da je oseben stik mamic in izmenjava njihovih izkušenj zelo pomembna. Pomembno je o tem tudi javno spregovoriti. Hvala za nepozaben večer, kjer sem se kot edina babica počutila lepo sprejeto.
Marija, Anina mama
Globoko, iskreno in polno čustev – pripovedovanje se me je res zelo dotaknilo. Obenem se mi je porodilo mnogo vprašanj… med drugim tudi kako je mogoče da se take stvari v tem času lahko sploh dogajajo…začutila sem zelo kako “nefer” je še vedno naš sistem do žensk ki rojevajo/mo… upam da bojo taki večeri še bili in dosegli še večje število žensk in moških, pa tudi tistih ki delajo s porodnicami. Da bo vedno več razumevanja za ženske in jim bo omogočena čudovita porodna izkušnja brez boja v porodni sobi ali pred njo Po koncu pričevanja smo se lahko še sproščeno pogovarjale kar je dalo še piko na i! Hvala!
Tina