Na vajetih skušam držati decembrskega avtopilota, ki začne piskati vsako leto že pred začetkom zadnjega meseca v letu in mi daje navodila, katerih izpolnjevanje poskrbi, da sem tam nekje okrog dneva samostojnosti in enotnosti v bolniški postelji (o, ko bi le prišla do nje!) zaradi izčrpanosti.
Dobro mi uspeva tudi zato, ker otroci letos večino adventnih tradicij obujajo v katoliškem vrtcu, tako da mi to odvzema velik del bremena in bogati naše domače priprave. Kljub temu pa ostaja nekaj običajev, ki me preganjajo in čakajo, da se odzovem. Zadele so me besede Ralpha Walda Emersona v eseju Zaupanje vase: “Od vseh vrlin je največje povpraševanje po prilagodljivosti. Zaupanje vase ji vliva odpor. Prilagodljivost ne ljubi resničnosti in ustvarjalcev, temveč imena in običaje.”
Se mi zdi, da je december kot nekakšen obračun z letom – zelo natančno pokaže, koliko sem se vse leto vadila v notranji svobodi.
To me je spomnilo na moto, ki mi ga je napisala modra ženska v mojem življenju: “Malo dolžnosti, veliko svobode, malo tradicije, veliko prenove, veliko ženskega in umetniškega. Vedno manj “strokovna” in vedno bolj živa in posebna.”
Pa naj bo to voščilo zate v naslednjih dneh in v novem letu! Vse dobro!