Odkar sem mama, imam zelo čuden odnos do dogodkov. Nekako ne gredo vštric z mojim življenjem.
Bodisi zamujam nanje, bodisi se jih sploh ne morem udeležiti, bodisi mi je žal, da sem sploh šla, ker so preveč zame ali za mojega otroka, bodisi jih pogrešam, pa jih ni – vsaj ne takih, kot bi si jih želela.
So pa drugi, ki mi prej sploh niso bili pomembni. Npr. brca otročka v trebuščku. Ali pa preizkus pustnega kostuma na otroku. Ali pa sonce, ki posije v kuhinjo, kjer smo zaprti zaradi bolezni.
To je čas, ko je dogodek res Dogodek. In se vsakega močno zavedam.