“Ko otrok rase, podarjanje posvečenega časa postaja vedno težje, ker od staršev zahteva resnično žrtev. Lažje je dajati dotik ali besede potrditve kot kvaliteten čas. Le malo nas ima dovolj ur v dnevu, da opravimo vse, kar moramo; če hočemo otroku nameniti kvaliteten čas, to pomeni, da bomo morali opustiti nekaj drugega. Ko otroci stopajo proti puberteti, pogosto potrebujejo našo pozornost ravno, ko smo starši utrujeni, se nam mudi ali smo čustveno na psu.
Kvaliteten čas je starševsko darilo prisotnosti ob otroku. Sporoča mu: »Pomemben si. Rada sem s teboj.« To daje otroku vedeti, da je staršu najpomembnejši na svetu. Čuti se resnično ljubljenega, ker ima starša samo zase.”
( iz knjige Pet jezikov ljubezni otrok, ki bo letos izšla pri založbi Družina)