Kako smo včasih slepi za možnosti, ki jih imamo v življenju, pa jih ne izkoristimo.
Z možem pogosto zvečer od utrujenosti samo “padeva” v posteljo. Kljub želji in trdnim namenom, da se bova tisti večer pogovarjala, so že prve besede, ki si jih izmenjava, običajno le dodatna uspavanka.
A čeprav imava že dolgo časa možnost, da si vzameva urico ali dve zase čez dan, ko otrok dopoldne ni doma, to le redko storiva, saj je v nama tako trdno zakoreninjen star način razmišljanja, da se dopoldne pač dela (ali pa se hodi z drugimi na poslovna kosila).
Ko uresničiva željo po skupnem kosilu, pogovoru in sprehodu, pa se čudiva, kako prijetna je naenkrat najina narava in kakšna dobrina je imeti zakonca ob sebi!