A veš tisto, ko najprej vse živi le v knjigah, v tvoji glavi, na internetu, potem pa se v nekem vikendu vse uresniči, zraste pred teboj kot živ, resničen svet? No, to.
To sem doživela pred dvema mesecema, ko sem se odpravila s svojim dojenčkom na potovanje v Zürich, glavno mesto Švice, na letno srečanje Evropske mreže doul, na dogodek z naslovom Doule – naš prispevek z zdravemu začetku. Končno so imena, ki sem jih prebirala v številnih elektronskih sporočilih, dobila svoj obraz in podobo, podobe iz internetne knjige obrazov pa so oživele, dobile telo in dušo 🙂 Doule v Sloveniji smo del EDN (Evropske mreže doul) vse od njenega začetka od leta 2011, moja udeležba na srečanju pa je bila sponzorirana.
Nepozaben vikend. Prvič zato, ker sem se prvič čisto sama z otrokom odpravila nekam z letalom. Podoživljala sem maturantski izlet, medene tedne in naša družinska popotovanja. Na železniški postaji v Zürichu sem vizualizirala, kako bi nekoč vsako mesto imelo v bližini glavnih strateških točk prostore, kamor bi se lahko zatekle družine z otroki za lažje potovanje 😉 No, tak kraj sem na poti domov v resnici našla na letališču. Tako čudovito opremljenega prostora za dojenčke, malčke in njihove družine še nisem videla.
Drugič zato, ker je bila organizacija v rokah švicarskih doul resnično odlična. Program je tekel kot namazan, skavtska hiša, kjer smo si delile prenočišče, hrano in čas, je bila gostoljuben kraj, kjer se je vsaka od preko 40 doul iz 13 držav počutila dobrodošlo. Neprecenljivo je bilo spremljati predavanja in seminarje, kjer smo iz prve roke slišale kopico doularskih nasvetov, kako družinam v nastajanju olepšati prihod novega družinskega člana – od pomembnosti prve ure po porodu do delavnice z rebozom (mehiškim šalom, ki se uporablja za sproščanje, masažo in za terapevtske namene), od tehnik za spodbujanje kritičnega razmišljanja v pripravi na porod do predstavitev situacij doul po posameznih državah. V nedeljo sem v enournem predavanju z diskusijo predstavila razmere doul v Sloveniji in osvetlila nekatera vprašanja, s katerimi se spoprijemamo. Dragoceni so bili pogovori med prostim časom, ko smo klepetale o svojih načrtih, vizijah, izkušnjah, zgodovini in se nasmejale marsikateri anekdoti.
Vrhunec vikenda pa je bil – rdeči šotor. Rdeči šotor, prostor za žensko regeneracijo, zaupen pogovor, mistično petje, zdravljenje duševnih ran. Prostor, ki bi ga potrebovala vsaka skupnost, ki bi cenila ženske v svoji sredi. Prostor, ki je navdihnjen po knjigi Anite Diamant Rdeči šotor. Prostor, ki živi že marsikje po svetu po vzoru Alise Starkweather.
Imela sem čast biti del rdečega šotora, ki ga je vodila Angelika Rodler, doula iz Avstrije, med drugim voditeljica in organizatorka izobraževanj za doule, soustanoviteljica graškega EKiZa – centra za starše in otroke, promotorka mednarodne iniciative MamaOtrok (v Vrbnem oz. Feldbachu je porodnišnica, ki deluje po principih te iniciative).
Za zaključek smo izdelale simbolično mrežo med nami in ob tem prepevale himno tega vikenda:
Round and round we dance,
we hold each other’s hands
and weave our lives in a circle;
our love is strong
and the dance goes on.
