Sramujem se stavka, ki ga včasih zvečer na glas izrečem: “Danes cel dan nisem počela ničesar drugega kot … ( skratka skrbela za druge) in zato sem jezna, utrujena, naveličana, vsega imam dovolj.”
Sramujem se ga, ker ni resničen in ker to ni sporočilo, ki bi ga svojim bližnjim v resnici želela predati.
Želela bi jim povedati, kdaj sem se imela danes resnično lepo:
- ko smo se skupaj gugali na okrogli mrežasti gugalnici (to bi imela doma!)
- ko smo na cesti sredi vasi srečali krave
- ko sem vas opazovala, kako ste se zanimali za plezanje, ogledovali opremo in ogovarjali plezalce pri “delu”
- ko sem gledala, kako si, petletnik, zabaval najmlajšega, da se je krohotal na ves glas
- ob vaših izjemno hudomušnih izjavah: npr. šestletnikova: “Jaz se nikoli ne hecam … Hecam se :)”
- ko sem te, šestletnik, komaj dohajala na kolesu
- ko sem s fotoaparatom ujela trenutek nežnosti med tabo in atijem
- ko si nas, triletnik, naganjal vse s stolov, da si jih zložil za odhod domov: “Pakiram! Pojdi dol!”
Dragi moji možgani, dajte si to zapomnit, prav?! In še – spomnite me na to zvečer, ko spravljam otroke spat 😉