“Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.” (Jn 16,21-22)
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem odrešil porod.
1. postaja:
Pilat obsodi Jezusa na smrt
“Otrok, ki ga nosim, se bo neizogibno rodil. Morda je to bridko spoznanje, a usodni dan je pred menoj in čeprav so okrog mene drugi ljudje, moram sama skozenj. Trepetam pred porodno bolečino, pred viharjem, ki bo šel skozi moje telo. Trepetam pred ranami, ki mi jih bo porod morda zadal.”
Jezus, ti veš za vse strahove in stiske, ki pretresajo nosečnice v dnevih tik pred porodom. Poznaš tesnobo, ko nekdo določi datum in kraj dogodka, ki se ga bojimo. Poznaš občutek osamljenosti in zapuščenosti, ko si moral sam skozi stisko, ki je bila pred teboj. Prosimo te za vse porodnice, ki jih čaka dan poroda, za vse, ki čakajo na datum sproženja poroda, za vse, ki trepetajo pred izgubo otroka, za vse, ki se pred rojstvom otroka počutijo kot obsojene na smrt. Daj, da bi spoznali, da si ti prehodil križev pot pred nami in z njim odrešil svet – tudi porod.
2. postaja:
Jezus vzame križ na svoje rame
“Postajam mama. Včasih je težko nositi breme nosečnosti, težko sprejeti vso odgovornost in težo materinstva, a to rada in voljno storim iz ljubezni do otroka. Moj je, veselim se ga. Zavoljo njega želim sprejeti vse, kar mi bo prišlo na pot – v nosečnosti, med porodom, po rojstvu.”
Jezus, ti veš, kako težek je križ, ki ga nosimo. Veš, da je naš križ tolikšen, da ga zmoremo. Prosimo te, da bi ti v križu starševstva radi sledili in si nikoli ne nalagali več, kot zmoremo. Naj v svojih skrbeh, tesnobi, bolečini upiramo pogled vate, ki si v polnosti izpolnil svoje poslanstvo in se daroval za nas. Prosimo te za vse nosečnice, ki se jim začenja porod. Naj voljno sprejemajo popadke, saj jih ti vodijo bliže k otroku. Z vsakim valom, ki preplavi njihovo telo, naj bodo bolj odprte za otroka, ki jim prihaja naproti.
3. postaja:
Jezus prvič pade pod križem
“Presenetila me je bolečina popadkov. Ne vem, če bom zmogla vso to pot, če me že zdaj tako boli. Strah me je. Strah me je odhoda v porodnišnico, strah me je dneva, ki je pred mano. Strah strašne bolečine. Bojim se, da ne morem.”
Jezus, ti veš, kako je pasti pod križem, ki se že na začetku poti zdi pretežak. Veš, kako je porodnici, ko jo preplavi bolečina in se v grozi zvije v dve gubi. Prosimo te za vse nosečnice, ki se v strahu odpravljajo v porodnišnico, ki jim vstavljajo kateter za epiduralno analgezijo, ki so omotične od bolečine in od zdravil. Da jim moč, da ponovno vstanejo in se odpravijo naprej zavoljo otroka in zavoljo sebe. Daj jim moč in pogum v vsakem popadku.
4. postaja:
Jezus sreča svojo žalostno mater
“Prebujajo se mi občutki, ki jih skorajda ne poznam. Spomini na čase in kraje, ki so bili že davno pozabljeni in potopljeni. Mama moja, kje si?”
Jezus, ti veš, kako je v trpljenju srečati svojo mater. Solze bolečine se mešajo s solzami hvaležnosti. Prosimo te za vse porodnice, ki se jim prebujajo spomini na lastno rojstvo in otroštvo. Daj, da bi v tem porodu uzrle ljubeč materin obraz. Daj, da bi globine, v katere bodo vstopile v tem porodu, preobrazile njihovo notranjost in jih pripravile na novo poslanstvo materinstva.
5. postaja:
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
“Želim si, da bi prišel nekdo in mi olajšal to strašno bolečino in trpljenje. Želim si, da bi bila ob meni prijazna babica. Želim si, da bi ostala ob meni. Želim si, da bi se nekdo pogovarjal z menoj, mi prigovarjal in me spodbujal.”
Jezus, ti veš, kako je sam nositi križ in biti odvisen od dobre volje ljudi okrog sebe. Prosimo te za vse, ki delajo v porodnišnici. Prosimo te za vse, ki so vstopili v babiški ali porodniški poklic, da bi ga zmogli v polnosti uresničevati. Daj, da se ne bi čutili prisiljene sklepati kompromisov. Daj, da bi kljub obilici dela skušali lajšati breme in trpljenja poroda. Daj babicam moči, poguma in ljubezni, da bi postavile skrb za porodnico pred druge opravke.
6. postaja:
Veronika poda Jezusu potni prt
“O, Bogu hvala za to prijazno sestro. Kako dobro, da je pravkar prišla v sobo ta babica. Če ne bi bilo tega zdravnika, bi se moj porod iztekel čisto drugače.”
Jezus, ti veš, kako blagodejen je trenutek usmiljenja in sočutja, ki nam ga v stiski in trpljenju nameni ljubeča oseba. Ljubeči Veroniki si v zahvalo zapustil spomin na svoj sveti obraz. Prosimo te za vse, ki se srečujejo z nosečnicami, porodnicami in mladimi mamicami, da bi znali izražati sočutje in jim pokazati, da jim ni vseeno zanje. Daj, da bi se vsi, ki delajo s porodnicami, zavedali, kako velik privilegij je služiti začetkom življenja.
7. postaja:
Jezus drugič pade pod križem
“Bolečina je vedno močnejša. Porod se je okrepil in traja že precej dolgo. Vsakič, ko pride nov popadek, se ga ustrašim in dala bi vse, da bi se ustavil, da me ne bi zajel. Vsa sem napeta. Bolečina je premočna. Ne zmorem.”
Jezus, ti veš, kako je hoditi navkreber v strašnih bolečinah, po neprespani noči, bičanju, zasmehovanju in pod težo križa. Veš, kako težko je vsakič narediti nov korak proti kalvariji. Prosimo te za vse porodnice, ki so sredi porodne bolečine, sredi odpiranja, ko jih preplavlja bolečina, nemoč in obupovanje. Daj jim moči, da sprejmejo le en popadek naenkrat in se ne sprašujejo, kako bodo zmogle do cilja. Daj jim spremljevalce pri porodu, ki jih bodo opogumljali in krepili na težkem delu poti. Daj jim zaupanje v svoje telo, da se zmore odpreti.
8. postaja:
Jezus tolaži jeruzalemske žene
“-Joj, uboga, te je kaj strah poroda? – Joj, kako strašno! – Si slišala, kako grozen porod je imela moja soseda? – Po glavi se mi motajo stavki in komentarji, ki sem jih poslušala pred porodom. Negativne misli me dodatno šibijo mi jemljejo pogum. Kako je že rekla moja sestra, da ji je pomagalo? Raje se bom osredotočila na to.”
Jezus, ti veš, kako je srečati jokajoče in tarnajoče žene, ki želijo izraziti sočutje, v resnici pa same potrebujejo podporo in pomoč. Ti veš, kako negativno je predstavljen porod v naši družbi. Ti veš, kako strašljivo vpliva pripovedovanje groznih zgodb na nosečnice in porodnice. Prosimo te za vse, ki smo v stiku s porodnicami in nosečnicami, da bi jim znali vlivati pogum, se soočati s težkimi izkušnjami, tako da bi jih zdravili in prenašati dobre zgodbe in pozitivno izročilo na svoje vrstnice in otroke.
9. postaja:
Jezus tretjič pade pod križem
“Zdaj pa res ne morem več. Najraje bi pobegnila od tod. Kdaj bo že konec? Jojojojj, ne moreeeeem. Aaaaah.”
Jezus, ti veš, kako je biti tik pod vrhom gore. Veš, kako je narediti tiste zadnje korake do cilja. Prosimo te za porodnice, ko se približujejo drugi porodni dobi, ko so že skoraj čisto odprte, ko jih intenzivni občutki v njihovem telesu preplavljajo in strašijo. Daj jim moči, da bodo zmogle sprejeti to intenzivno stanje svojega telesa in se veseliti, da so že skoraj na koncu, da bodo vsak čas pomagale otroku na svet. Prosimo te, naj te srečajo v tem trenutku, ko so prišle do največjih globin in višin poroda.
10. postaja:
Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem
“Počutim se vsem na očem. Zdi se mi, da vsi buljijo le v moje mednožje. Sploh ne vem več, kaj se z menoj dogaja. Bolečina umetnih popadkov je prehuda. Vrti in blede se mi od plina, ki so mi ga dali, da bi ublažili bolečino.”
Jezus, ti veš, kako je biti razgaljen pred drugimi. Veš, kako osramočeno in grdo se počuti porodnica, s katero nespoštljivo ravnajo in kritično ocenjujejo njeno telo. Negativni komentarji se zajedo v najiintimnejše doživljanje sebe. Jezus, ti veš, kako je biti žejen in za svojo žejo dobiti tekočino le po kapljicah. Ti veš, kaj pomeni biti ves v bolečinah in za lajšanje dobiti sredstvo s stranskimi učinki. Prosimo te za vse porodnice, ki pri porodu doživljajo travmo. Za vse, ki po nepotrebnem trpijo, za vse, ki niso deležne spoštljive nege. Prosimo te, nakloni jim ozdravljenje in moč odpuščanja. Prosimo te, da bi spet doživljaje svoje dostojanstvo.
11. postaja:
Jezusa pribijejo na križ
“Počutim se povsem nemočno in prepuščeno drugim. Priklenjena sem na posteljo in se ne morem gibati. Obkrožajo me neznani ljudje. Zdravnik z napravo vleče otroka iz mene. Babica mi pritiska na trebuh. Čutim skelenje rane, ko so me prerezali. Želim si, da bi bilo že enkrat konec.”
Jezus, ti veš, kako se je prepustiti sovražniku, kako je dopustiti, da drugi upravljajo s tvojim telesom in mu povzročajo nove rane. Prosimo te za vse porodnice, rojevajo s pomočjo vakuuma, klešč ali carskega reza. Prosimo te za vse, ki so ob rojstvu otroka prerezane ali raztrgane. Prosimo te, daj nam modrosti, da bomo znali preudarno uporabljati posege, ki lahko pomagajo pri težavnih porodih, a jih nikoli rabili prekomerno in v nepotrebnih situacijah. Prosimo te, da bi mame po porodu zmogle sprejeti svojo izkušnjo in najti moč za materinstvo, ne da bi se počutile slabe in krive.
12. postaja:
Jezus umre na križu
“Odnesli so mi otroka, videla sem ga le za hip. Moje telo je, kot da ne bi bilo moje. Zdi se mi, da bom umrla.”
Jezus, ti veš, kako je biti zapuščen, zapuščen od Boga in od ljudi. Ti veš, kako je porodnici, kadar ne more po porodu uživati s svojim otrokom. Ti veš, kako je umreti za drugega. Prosimo te za vse, ki zaradi poroda doživijo poporodno depresijo, posttravmatski stresni sindrom in pomanjkanje podpore in pomoči. Daj jim upanje, veselje in moč za novo življenje.
13. postaja:
Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi
“Nosečnost se je nesrečno končala. Nimam otroka. Moje srce je prazno in strto. Ko bi vsaj prijela dojenčka v naročje, preden so ga pokopali.”
Marija, ti veš, kako je materam ob izgubi svojega otroka, ki so ga nosile in ljubile. Ti veš, kako huda bolečina prebada srce, kadar moramo sprejeti smrt otroka. Prosimo te za vse matere, ki ne morejo donositi otroka, ki so prekinile nosečnost, ki so izgubile otroka tik pred porodom, med porodom ali kmalu po njem. Daj jim novo upanje in ozdravljenje.
Prosimo te tudi za vse srečne matere, ko prvič primejo otroka v naročje. Daj jim neizmerno veselje, ko se zazrejo novorojenčku v oči, daj jim radost prvega dojenja, daj jim, da se bodo lahko nemoteno okopale v hormonih radosti in ljubezni, ki so nam namenjeni v prvi uri po porodu. Daj jim, da se v trenutkih, ko se rojeva družina, postavili temelj, na katerem bodo vse življenje lahko gradili odnos z otrokom.
14. postaja:
Jezusa položijo v grob
“Hvala Bogu, porod je za mano. Lahko počivam in sem ob otroku, ki me potrebuje. Vse hudo lahko na srečo pozabim.”
Jezus, ti veš, kako je sam in tih ležati v grobu. Ti veš, kako dejavna je navidez mirna in tiha velika sobota. Prosimo te za vse mamice, da bi lahko sprejele svojo porodno izkušnjo, jo predelale v varnem in toplem okolju, imeli ob sebi sočutne in rahločutne ljudi, ki bi jih poslušali in slišali. Daj nam, da bi vse naše porodne izkušnje postale izviri moči, vstajenja in veselja.