Stephena Kinga že dolgo poznam. A navdušil me je z romanom Lisey’s story, na katerega sem naletela v letališki knjigarni na poti z najinih medenih tednov. Očaral me je z zgodbo o ženi, ki ob pospravljanju njegovih stvari raziskuje zgodovino svojega zakona s pokojnim pisateljem.

V literaturi o kreativnem pisanju številni avtorji citirajo Kinga in njegovo knjigo On writing (O pisanju). Sklenila sem jo poiskati. Spet me je dobila popolnoma nepripravljeno na bralno avanturo – ki nas popelje na pot njegovega pisateljskega življenja. V prvem delu knjige opisuje svoje otroštvo in življenje, v drugem pa podaja praktične nasvete za pisanje leposlovja. Pritegnil me je predvsem s koktajlom svoje pisateljske žilice in predanosti življenju in ljubezni. Ob tej njegovi svetlosti človek skoraj pozabi, da so njegov najljubši žanr – grozljivke.

Njegov pisateljski talent se je razvijal iz strasti za pisanje in s spodbudami njegove mame. Ideje je največkrat črpal iz filmov (najraje je imel grozljivke). V šolskih letih se je nekajkrat, večinoma na pobudo drugih, lotil urejanja šolskih publikacij, vendar je pri tem vedno zmotil s svojo predrznostjo in nekonvencionalnostjo. Ob neki taki priložnosti je prišel navzkriž s profesorico.

»Nečesa ne razumem,  Stevie,« je rekla, “zakaj sploh pišeš trivialo. Nadarjen si. Zakaj zapravljaš svoj talent?” Zvila je kopijo časopisa in z njim žugala proti meni, kot bi nekdo žugal z zvitim časopisom nad psom, ki je polulal preprogo. Čakala je name, da ji odgovorim – vendar nisem imel odgovora. Bil sem osramočen. Odtlej sem preživel precej let – mislim, da preveč – z občutkom sramu ob tem, kar pišem. Mislim, da mi je bilo štirideset let, ko sem spoznal, da skoraj vsakega pisatelja romanov in poezije, ki je kadar koli objavil vrstico, doletijo obtožbe, da zapravlja svoj od Boga dan talent. Če pišete (ali slikate ali plešete ali klešete v kamen ali pojete), bo nekdo poskušal v vas zbuditi občutke ničvrednosti, to je vse. Ne moraliziram, ampak poskušam podati dejstva, kot jih vidim.” (str. 30-31)


Naletel pa ni le na kritike, ampak na srečo tudi na spodbude. Vsak koristen napotek v obliki na roko napisanega anonimnega predloga, ki ga je našel na istem listku, ki ga je obveščal o o zavrnitvi njegovega prispevka, je nataknil na žebljiček na steni. Običajno so se glasili: “Nadaljuj s pisanjem in ne počni več tega ali onega”.

Na faksu je spoznal svojo ženo.

“Obneslo se je. Najin zakon je preživel vse svetovne voditelje razen Castra, in če se bova še naprej pogovarjala, se prepirala, ljubila in plesala na Ramone – gabba-gabba-hey – se bo verjetno obneslo še naprej. Prišla sva iz različnih religij, ampak feministka Tabby nikoli ni bila navdušena nad katoliki, kjer moški določajo vsa pravila (vključno z od Boga danimi navodili, da je treba vedno na hrbet) in ženske perejo spodnje perilo. Medtem ko jaz verjamem v Boga, vendar ne maram za organizirano religijo. Prišla sva iz podobnih družin delavskega razreda, oba sva jedla meso, v politiki sva bila oba demokrata s tipično jenkijevskimi predsodki pred življenjem izven Nove Anglije. Spolno sva se ujemala in bila monogamna po naravi. A kar naju najbolj tesno veže, so besede, jezik in delo najinega življenja. (str. 41)

Ob njuni odprtosti do novega življenja me je pogrelo pri srcu.

Dobila sva dva otroka v prvih treh letih zakona. Nista bila ne načrtovana ne nenačrtovana; prišla sta, ko sta prišla in vesela sva bila, da ju imava. Naomi je bila nagnjena k vnetjem ušes. Joe je bil zdrav, a nikoli ni hotel spati.”

A glej ga zlomka, tudi pri moških se lahko pojavi razpetost med družino in (pisateljsko) kariero.
Moja mati je vedela, da hočem postati pisatelj (kako tudi ne bi pri vseh tistih zavrnilnih listkih, ki so viseli na žebljičku v moji sobi), vendar me je spodbujala, naj pridobim učiteljsko diplomo, da bom lahko “imel nekaj za vsak slučaj.” Morda se boš hotel poročiti, Stephen, in podstrešna sobica ob Seni je romantična le v primeru, da si sam,” je nekoč rekla. “To ni kraj za družino.” (str. 46) 

Sledila so prva presenečenja, ko je sledil obema svojima željama – pisanju in skrbi za družino.

“Uspelo mi je odpreti vhodna vrata, ne da bi izpustil hčerko, in jo spraviti noter (bila je tako vročična, da sem jo na prsih občutil kot žareče oglje), ko sem zagledal, da iz najinega nabiralnika štrli kuverta – redka nedeljska pošiljka. Mladoporočenci redko dobivajo pošto; zdi se, da vsi razen plinovodskega in elektro podjetja pozabijo, da so živi. Osvobodil sem jo in molil, da ne bi bil še en račun. Ni bil. Prijatelji pri založbi Dugent Publishing Corporation, izdajatelji Cavalierja in mnogih drugih finih publikacij za odrasle, so mi poslali ček za “Sometimes They Come Back”, dolgo zgodbo, za katero nisem verjel, da se bo kje prodala. Ček je bil za petsto dolarjev, gotovo največja vsota, kar sem jih dotlej prejel. Ne le, da sva si nenadoma lahko privoščila zdravnika in stekleničko ROŽNATE TEKOČINE, ampak tudi prijetno nedeljsko večerjo. In predstavljam si, da sva se potem, ko sta otroka zaspala, s Tabby zbližala. 

Mislim, da sva v tistih dneh doživela veliko sreče, vendar sva bila tudi prestrašena. Še sama sva bila skoraj otroka (kot pravi pregovor) in najino prijateljstvo nama je pomagalo preganjati zlobne rdeče številke. Skrbela sva zase, za otroka in za drug drugega po svojih najboljših močeh. Tabby je nosila rožnato uniformo pri Dunkin’ Donuts in klicala policijo, kadar so pijanci, ki so prihajali na kavo, postali prehrupni. Jaz sem pral motelske rjuhe in še naprej pisal kratke grozljive zgodbe.” (str. 49-50)

Nato je zašel v krizo.

“Večja težava je bila, da je prvič v življenju pisanje postalo težko. Problem je bilo poučevanje. Rad sem imela sodelavce in ljubil otroke – celo Bobrovi in Trdobučneži v učbenikih angleščine so bili včasih zanimivi – toda večino petkov popoldne sem se počutil, kot da sem imel ves teden na možgane priklopljene kable. Če sem kdaj dosegel rob obupa glede moje pisateljske prihodnosti, je bilo to takrat. Lahko sem se videl, kako trideset let kasneje še vedno nosim pošvedrane jopiče iz tvida s pokrpanimi komolci in kako se mi čez pas hlač v kaki barvi poveša pivski trebuh. Mučili so me cigaretni kašelj od preveč škatel Pall Malls, debela očala, prhljaj in šest ali sedem nedokončanih rokopisov v predalu, ki sem jih od časa do časa vzel ven in jih krpal, običajno kadar sem bil pijan. Če me je kdo vprašal, kaj delam v prostem času, sem govoril, da pišem knjigo – kaj drugega pa počne vsak učitelj kreativnega pisanja s kančkom samospoštovanja v svojem prostem času? In seveda sem si lagal, si govoril, da imam še vedno čas, da še ni prepozno, da obstajajo romanopisci, ki niso začeli pred svojim petdesetim, hudiča, šestdesetim letom. Verjetno ogromno njih. 
Moja žena je v tistih dveh letih, ki sem jih preživel v poučevanju na Hampdenu (in pranju rjuh v pralnici New Franklin med poletnimi počitnicami) odigrala ključno vlogo. Če bi rekla, da je bil čas, ki sem ga preživel ob pisanju zgodb na prednji terasi najine najete hiše na Pond Streetu ali v pralnici najine najete prikolice na Klatt Road v Hermonu, zapravljen, bi iz mene odšlo veliko srca. Vendar Tabby ni nikoli izustila niti dvoma. Njena podpora je bila stalna, ena redkih dobrih reči, ki sem jih lahko jemal za samoumevne. In kadar koli vidim prvi roman, posvečen ženi (ali možu), se nasmehnem in si mislim, tu je nekdo, ki ve. Pisanje je samotna naloga. Če imaš nekoga, ki verjame vate, je to ogromno. Ni jim treba veliko govoriti. Samo vera je običajno dovolj.  (str. 51)

Pisanje prvega romana Carrie

“Pisanje mi je od nekdaj najboljše, kadar je intimno, seksi kot koža na kožo. Pri Carrie sem čutil, kot da nosim plastično pelerino, ki si je nisem mogel sleči. /…/ Zato sem jo vrgel proč. Naslednji večer, ko sem prišel iz šole, je imela Tabby liste v rokah. Opazila jih je, ko je praznila moj koš, stresla cigaretni pepel z zmečkanih kep papirja, jih poravnala in se usedla, da jih prebere. Hotela je, da nadaljujem, je rekla. Da hoče izvedeti preostanek zgodbe. Povedal sem ji, da nimam najmanjšega pojma o srednješolskih dekletih. Rekla je, da mi bo pri tem pomagala. Brado je naslonila na prsi in se mi smehljala na tisti svoj resno prikupni način. “Tukaj se nekaj skriva,” je rekla. “Res mislim, da se.” 

Nikoli nisem vzljubil Carrie White in nikoli nisem zaupal namenom Sue Snell, ko je svojemu fantu naročila, naj gre na ples z njo, vendar se je tam res nekaj skrivalo. Nekaj takega kot celotna kariera.” (str. 54) 

Alkoholik

Z iskreno izpovedjo poudari, kako zlahka verjamemo, da ustvarjalni človek mora imeti težave v osebnem življenju. (Za poglobitev tega vprašanja priporočam tudi ogled govora Elizabeth Gilbert na tej povezavi.)

Ideja, da se ustvarjalno udejstvovanje in nevarne substance prepletajo, je eden velikih pop-intelektualnih mitov našega časa. Štirje pisatelji dvajsetega stoletja, ki so najbolj odgovorni zanj, so verjetno Hemingway, Fitzgerald, Sherwood Anderson in pesnik Dylan Thomas. To so pisatelji, ki so v veliki meri oblikovali našo predstavo o obstoju puščobne pokrajine angleškega jezika, kjer so ljudje odrezani drug od drugega in živijo v vzdušju čustvene zadušitve in obupa. Ti koncepti so zelo znani večini alkoholikov; pogosto se ob njih namuznejo. Pisatelji, ki zlorabljajo substance, so samo zasvojenci – z drugimi besedami navadni vrtni pijanci in drogeraši. /…/ Zasvojenec mora za vsako ceno ohraniti pravico do pijače ali izbrane droge. Hemingway in Fitzgerald nista pila, ker sta bila ustvarjalna, odmaknjena ali moralno šibka. Pila sta zato, ker je to nekaj, kar alkiči morajo početi. Ustvarjalni ljudje verjetno imajo večje tveganje za alkoholizem ali zasvojenost kot drugi z drugimi poklici, pa kaj zato? Še vedno smo videti zelo podobno, ko bruhamo v obcestni jarek. (str. 73)

Pisateljske modrosti

Po tem, ko predstavi svojo življenjsko pot, v drugem delu knjige daje nekaj nasvetov. Najbolj so me nagovorili trezni, preprosti recepti za pisanje.
Začne se takole: postavi mizo v kot in vsakič, ko se usedeš k pisanju, se opomni, zakaj ni na sredi sobe. Življenje ni podporni sistem za umetnost. Drži ravno obratno. (str. 75)

In King ve, o čem govori, ko to pravi, saj ga je ravno sredi pisanja te knjige doletela velika nesreča, po kateri si je težko opomogel.

Pri pisanju ne gre za služenje denarja, pridobivanje slave, urejanje zmenkov, potegovanje za službo ali pridobivanje prijateljev. Na koncu gre le za bogatenje življenja tistih, ki bodo prebrali tvoje delo, in prav tako za obogatitev tvojega lastnega življenja. Gre za vstajanje, okrevanje in premagovanje. Osrečevanje, prav? Osrečevanje. Nekaj te knjige – verjetno preveč – govori o tem, kako sem se tega naučil. Velik del gotovi o tem, kako lahko ti narediš bolje. Preostanek – in verjetno najboljši del – je dovolilnica: lahko, moraš, in če si dovolj pogumen, da začneš, boš začel. Pisanje je čarobno in je studenec življenja tako kot druge umetnosti. Studenec je zastonj. Zato pij. Pij in se odžejaj. (str. 219)

Pri tem pa odpravi še zadnjo skušnjavo – udeležbo na raznih tečajih kreativnega pisanja:

Meni je to zvenelo kot najbolj očarljivo okolje za pisanje. Še posebej mi je bil všeč del o tem, kako ti pred vrati pustijo kosilo, ga tja položijo na tiho, kot zobna vila odloži kovanec pod otrokovo blazino. Predstavljam si, da me je nagovarjalo, ker je bilo tako daleč od moje izkušnje, kjer se ustvarjalni tok ustavi v trenutku, ko mi žena zakriči, da se je zamašila straniščna školjka in ali jo bom popravil, ali pa iz pisarne, da bom zamudil še en pregled pri zobozdravniku. V takem trenutku sem prepričan, da se vsi pisatelji počutijo zelo podobno, ne glede na veščine in uspeh: “Bog, če bi le bil v pravem okolju za pisanje, med pravimi razumevajočimi ljudmi, VEM, da bi pisal svojo mojstrovino. V resnici sem ugotovil, da vsaka motnja vsakdanjika ne naredi velike škode pri delu, ampak mu celo na nek način pomaga. Saj je pravzaprav zrno peska, ki se zarije v školjkino lupino, tisto, ki naredi biser, ne pa tečaji izdelovanja biserov z drugimi školjkami.”  (str. 186-187)

Vsi družinski ljudje s pisateljsko žilico, torej veselo na delo! 🙂

Citati iz knjige: King, Stephen: On Writing. A memoir. London: Hodder and Stoughton, 2000. 238 strani, prevod izsekov: Ana Pavec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.