Največja nadloga, ki pesti zaposlene mame, je obremenjenost. Počutimo se razpete na deset koncev in krajev; projekti, naloge in dolžnosti se množijo; stare obveznosti se nabirajo; ljudje hočejo od nas to in ono; naše resnične želje pa nekje v kotu čakajo zanemarjene in neizživete.

Ali se med vožnjo domov iz službe resnično veselim otrok? In če da, ali je moje veselo pričakovanje lepega popoldneva z otroki izpolnjeno? Največkrat se zgodi ravno nasprotno. Za veselje smo preutrujene, če pa že imamo načrt za prijetne aktivnosti, nam otrokovo nagajanje in kljubovanje ali pa kakšen  nepredviden dogodek pogosto porušijo upe. Preveva nas globok občutek nezadostnosti.

Kaj storiti, če dajemo vse od sebe, pa se zdi, da nič zares ne deluje?

Kaj storiti, če se trudimo na vso moč, a otrok ostaja nepotešen, nemiren, siten, nadležen, jokav, razdražen, nergav? Ob tem pa nam zmanjkuje moči ne le zato, da bi izpolnjevale njegove želje in potrebe, ampak tudi zato, da bi jim prisluhnile, o njih razmišljale? Ko se nam samim ne da niti živeti?

To se nam je dogajalo že včasih, toda takrat ni bilo – otroka. Ki nas kliče, prosi, zahteva, nam jemlje pozornost in energijo, a najbolj potrebuje – ljubezen. Otrok na našo nezmožnost biti popolne pritisne čisto drugače kot drugi ljudje. Otroka smo si vendar želele, otroka je vendar treba ljubiti, za otroka je vendar treba imeti in si vzeti čas.

Kadar ga z besedami ali pa le z dejanji naveličano sprašujemo: “Pa kaj hočeš od mene?” ter se še enkrat zavrtimo v začaranem krogu naveličanosti, utrujenosti in odpora, lahko naredimo čisto preprost trik. Predlaga ga Alenka Rebula v svoji knjigi. Besedo “hoteti” zamenjajmo z “ljubiti”.

“Otrok, kaj ljubiš?”

Na tako vprašanje je bistveno lažje odgovoriti in pri tem celo pritrditi, kajne?

Še beseda o popolnosti: vprašanju, kaj drugi danes hočejo od mene, ne bomo nikoli prišle do konca.

Medtem ko lahko z veliko gotovostjo odgovorimo na vprašanje: “Kaj hočem od sebe?” In na to odgovarjajmo vsak dan, do konca svojega življenja.

Verjamem, da se bo Bog žarečih oči smehljal na nas, kot mama svojemu otroku, ki ga ljubi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.