Porodna zgodba bralke S TEBOJ SEM
Dobre pol ure po tistem se je mož odpravil, njegova sestrica s kroglicami tudi, jaz pa sem na smrt utrujena odšla na stranišče. Ravno sem vstala, da se bom oblekla, ko mi nekaj steče po nogi. »Saj sem ravno lulala,« sem pomislila. Ampak ko sem se usedla na školjko, je spet nekaj steklo. Pa spet in spet. »Hm, to pa najbrž pomeni, da mi odteka voda,« sem pomislila. Torej tako to izgleda. Presodila sem, da je najbolje, če obsedim na školjki. Panična nisem bila nič, tudi strah me ni bilo, samo strašansko utrujena sem bila. Torej sem sedela tam, pustila, da je teklo od mene, kar je pač moralo, in dremala. Nič me ni brigalo, samo spala bi. Čez kakšne pol ure se mi je zdelo, da so se začeli popadki. Kmalu zatem je prišel mož, ki je malo nejeverno pogledal, ko me je zagledal na školjki in sem mu čisto mirno povedala, da se je najbrž začelo. Po začetnem: »Ahaaa … a prav zares? In kaj zdaj?« me je takoj začel streči od spredaj in zadaj, malo živčen, ker ni prav vedel, kaj se od njega sploh pričakuje v tej situaciji. Pripravil mi je večerjo, spakiral vse potrebno za v porodnišnico, pisal profesorju, da ga naslednji dan ne bo na sestanek … Jaz pa sem medtem počivala, šla pod tuš, potem pa sva šla oba malo spat. Zelo prijetno je bilo. Oba sva bila sproščena, dremava, v umirjenem pričakovanju ... Z veseljem bi ponovila.
Na šoli za starše so nam zabičali, da takoj v porodnišnico, če odteče voda. V knjigah o naravnem porodu pa sem prebrala, da to ni tako nujno. Zato nisva hitela. Okrog polnoči sem končno klicala v Kranj, ali naj prideva. Sestra je bila zelo umirjena in je rekla, da kar, če mi odteka voda, pa se potem še kakšne pol ure nisva nikamor spravila. Ko sva sedla v avto, so popadki postajali že kar intenzivni, vendar naju ni nič skrbelo. Deset čez eno sva bila v porodnišnici, potem pa se je vse odvilo precej hitro. Kako drugačna je bila porodnišnica ponoči. Polmrak, skoraj nobenega človeka, babica naju je že čakala in hitro spravila v porodno sobo. Dobila sva najboljšo, tisto, v kateri si sam in ima zložljivo porodno posteljo – to! Čeprav se je vse dogajalo kar prehitro zame, je bilo umirjeno, in to mi je bilo všeč. Po scenariju, ki sem si ga naredila na podlagi literature, sem bila pripravljena na najmanj 12-urno trpljenje, hranila sem energijo za bojevanje z groznimi babicami in bila že vnaprej žalostna, da me bodo s tisto grozno zeleno haljo spremenili v bolnika … Pa so mi dali tako prav luštno srajčko, bolečine so bile povsem znosne, babice pa izjemno prijazne, čeprav odločne, kar pa mi je takrat čisto ustrezalo. Ni mi bilo prijetno ležati na hrbtu, ko so me priklopili na CTG, a sem potrpela, podatke bi pa lahko tudi kdo drug povedal namesto mene – bolj kot na telefonske številke vseh, ki jih poznam, sem bila osredotočena na popadke in njihovo predihavanje. Klistir sem sprejela in ni bil tako neprijeten, kot sem brala. Potem mi je babica dovolila, da sem se sprehajala po hodniku, a mi to ni ustrezalo. Raje sem šla do moža, ki se je ravno oblačil v uniformo za v porodno sobo, da mi je pritiskal na križ, jaz pa sem sedela na robu klopi in dihala.
Res nisem vedela, zakaj je prav takrat babica hotela, da grem tako hitro nazaj v porodno sobo. Sicer je bil en popadek res tako močan, da sem bruhala, vendar bi taka intenzivnost po mojih predstavah morala trajati še vsaj eno uro in postajati neznosna. Še dobro, da je babica vedela, kako daleč sem, in me je hitro spravila na posteljo, ker se je kmalu začela aktivna faza. Pravzaprav je presenetila tudi babice, ker mi prej niso uspele vstaviti igle v roko in so se neuspešno trudile, da bi to nadoknadile. Sedemkrat so me prebodle na različnih koncih, a menda so se mi žile skrile, tako da sem imela na koncu nekoliko bolečo roko, igle pa ne. To je ena od stvari, za katero sem neskončno hvaležna. Nič ni bolj groznega, vsaj zame, kot se s tisto iglo v roki prestavljati po porodni postelji in še cel naslednji dan po porodnišnici. Brrrr! No, babice so nad to iglo že obupale, ko prišel zraven tudi mož. Zelo zelo sem mu hvaležna za njegovo nežno bližino, za dotike in božanje. Masiral me je po križu in hvaležna sem mu, ker me ni nič spraševal, kaj in kako bi rada – v tistem trenutku se ne bi mogla ničesar odločiti. Čutila sem njegove nežne roke, njegov vonj in njegovo bližino in plavala v morju radosti, miru in varnosti. Mislim, da se nisem odzivala, ker sem bila kot v transu. Prav hecno, kot da spodnji del ne bil moj, z zgornjim pa sem bila nekje v višavah. Babica mi je zelo pomagala – že prej me je vprašala, če imam kakšne posebne želje in ko sem rekla, da bi čim bolj naravno rodila, je to sprejela kot čisto samoumevno. Varovala mi je presredek, da ga ne bi bilo treba rezati, me hvalila ali spodbujala, kakor je kazalo. Nekoliko me je samo zaskrbelo, ker tik pred koncem nisem čutila, kdaj moram potiskati, ampak ker je babica rekla, da mučim sebe in otroka, če ne potiskam, sem naredila nekaj na pamet, močno pritisnila, pa še enkrat, čutila pekočo bolečino, ker sem se raztrgala – in otrok je bil zunaj. Ob 4.04.
Občutek je bil kar čuden – kar od nekod se tam pri nogah pojavi en otrok – in to je menda tvoj otrok in zdaj vedi, kaj in kako z njim ravnati. To me je malo zmedlo. Pri priči sem hotela vedeti, ali je fantek ali punčka. Najbrž še babice same niso mogle tako hitro pogledati. Zdelo se mi je, da na odgovor čakam eno uro! Potem je mož rekel: »Fantek je!« Dali so mi ga na prsi in naju dobro pokrili. In ko smo se vsi skupaj nagledali in malo pocrkljali, so njega uredili in izmerili, mene pa zašili – pri tem sem se tako tresla od mraza, da so mi noge drgetale. Končno so me zavili v dve odeji in nas pustili same. In potem smo začeli graditi našo družinico. Saj veste, treba je predelati tako močno izkušnjo, napisati sms-je vsem, ki jih poznaš in predvsem si je treba izmisliti, kaj boš napisal, potem pa ne veš natanko, ali lahko zadremaš ali ne, hormoni ti ne pustijo ravno spati … Pa še postelja je grozno neudobna – tako sem si zaležala hrbtno mišico, da skoraj nisem mogla vstati brez pomoči – in te bolečine so bile hujše od šivov. Spomnim se, kako sem bila ponosna, ko sem zjutraj vstala in zrla na posteljico, v kateri je spal Mihec. Še cel dan nisem mogla spati in sem bila prav užaljena, ko sem klicala okrog, pa me nihče ni hotel poslušati, kako je potekal porod – vsi so me samo podili, naj grem počivat.
Hvaležna sem za tako lep porod – in če prav premislim, tudi tisti strahovi niso bili tako odveč. Zaradi njih sem preštudirala več medicine kot kdajkoli prej in se začela zavedati svojih želja. Spoznala sem različne prakse poroda in uspela udejaniti tisto, kar bi morala prakticirati vsak dan: prepustiti se Njegovi previdnosti.