Moji lasje, moja glava, veste, to sem jaz

Revolucionarna trditev: moja glava je samo moja in sama lahko odločam o tem, kaj se bo z njo dogajalo.

Navdihnil me je Čarovnik Grega, ki v svoji pesmici poje: “to je moja glava, to so moje roke, to so moji boki, to so moja kolena, to so moje noge, veste, to sem jaz!”

Ko sem bila majhna, ko so mi drugi ves čas govorili, kaj lahko in česa ne smem.

Nekoč sem se skrila pod mizo (predvidevam, da sem že vnaprej vedela, da s tem nekaj ne bo v redu) in si s škarjami postrigla sprednje lase. Tako da je v frufruju nastal kvadratek. Kregali so me, se mi posmehovali in vsi so komaj čakali, da so lasje zrasli, da se je to popravilo, da sem spet imela v redu frizuro.

Očitno je, da sem že kot majhen otrok imela veliko nujo po tem, da sama odločam o tem, kakšno frizuro bom imela in si pri tem tudi pomagam, če je treba.

Naslednji tak korak je bil, ko sem šla k frizerju v centru kraja, se na poti v glasbeno šolo ustavila tam in naročilo “gobico”. Tega ni nihče pričakoval, doma so mi naročili, da se ostrižem na paž, kot običajno. Frizerka si je mislila, da sem si to omislila povsem na lastno pest, a je upoštevala mojo željo. To je bila takrat zelo popularna pričeska in nisem videla razloga, zakaj se ne bi smela tudi jaz tako postriči. Cena za mojo svojeglavost je bil spet plaz komentarjev o tem, ali mi frizura paše ali ne, neskončne debate  o tem, ali se lahko strižem po svojih željah.

Potem sem dolgo imela dolge lase, si jih puščala in lepo skrbela za njih. A na koncu osnovne šole sem čutila, da je čas za spremembo. Naveličana sem bila dolgih las. Še vedno se zelo dobro spominjam reakcije sošolca, ki me je srečal v poletnem času na nekem taboru, kako nejevoljno se je zmrdnil nad mojo frizuro. Zelo veliko bi mi bilo takrat pomenilo, da bi dobila potrditev, da je prav, da sledim svojim željam in odločam, kaj se bo zgodilo z mojo glavo in z mojo frizuro, ne pa da skušam ugoditi željam, muham drugih, mnenju, kaj mi paše in kaj mi ne. Da ne govorim o tem, da se ta mnenja močno razlikujejo.

Zanimivo bi bilo potegniti vzporednice s tem, koliko mi kdo pere in striže možgane.

Ste kdaj v tem kontekstu razmišljale, kaj pomeni, da si po ljudskih priporočilih ne smemo oprati las v prvih tednih po porodu? Kaj če si res ne bi dovolile prat možganov kot novopečene mame?

In še – če se zatakne že pri laseh, kaj šele pri bolj intimnih predelih, pri bolj občutljivih področjih?