Vozim. Luči nasproti vozečih me slepijo. Na zadnjem sedežu imam sina, ki toži zaradi bolečine. Pri zdravniku se je izkazalo, da ni hujšega. Kljub temu mi ni bilo žal poti, saj sem dobila potrditev za svojo “diagnozo” njegove roke in končno sem uredila kartoteke starejših otrok. V olajšanje mi je bilo, da se ne bo ponovila zgodba z mavcem izpred poletja. A vseeno mi je šlo popoldne. Edini dan v tednu, ko nimamo popoldanskih obveznosti in bi jih lahko preživeli umirjeno, vsi skupaj.

Ko sem otroke pobirala v vrtcu in šoli, sem s pogledom ujela čudovite zasnežene vrhove v soncu. Še jata ptic je pravkar letela mimo. To bi bila pravljična fotografija. In pravljični sprehod. A na štedilniku mi je vrel krompir, kosilo je bilo še povsem nedokončano, sin je jokal zaradi padca pri košarki, iz avta smo pobirali jakne, torbe. Vedela sem, da bo, ko bom naslednjič pomislila na gore, že trda tema.

Mož se je zgoraj v delovni sobi dolgo pogovarjal po telefonu in se nam pridružil šele, ko je bilo kosilo že na mizi. Tako nisem mogla nobene od novic deliti z njim prej in si olajšati čustveno breme, ki se mi zgrne na ramena vsak dan, ko pridejo otroci domov.

Starejši sin se je takoj lotil naloge. Ves čas mi je postavljal vprašanja in mi kazal svoje delo. Plezajočo hčerko sem morala vsakih nekaj sekund znova in znova postaviti z mize na tla, da ga ni motila. Najmlajši sin je na vsak način zahteval pozornost, najprej me je vlekel za jopico, ko sem dojila hčerko, nato pa je med kuhanjem ves čas plezal na pult in segal z rokami v testo za polpete. Sina z bolečo roko je zanimalo, kaj se bo dogajalo pri zdravniku in ali bo naslednji dan lahko šel na nogomet z novimi supergami. Najstarejši si kljub temu, da je bil doma že vse popoldne, ni pripravil torbe za naslednji dan. Taval je po hiši in vidno potrt iskal nekaj, s čimer bi se skrajšal čas. Ni mu bilo všeč, da bom jaz tista, ki bom peljala njegovega brata k zdravniku.

Med vožnjo nazaj domov sem se skušala pomiriti, se osredotočiti na kaj, kar bi me razvedrilo, mi vlilo upanje. A tesnoba se je le kopičila, mi stiskala želodec.

Pomislila sem, koga bi lahko v tistem trenutku sploh poklicala. Mamo? Da ji potožim, kako mi je včasih težko s petimi otroki? Z vsemi projekti, ki sem si jih zadala? Kaj mi bo rekla?

Prijateljice, ki se mučijo vsaka sama s svojim napornim popoldnevom?

Najhuje mi je bilo, ko sem pomislila, kaj bi tistemu na drugi strani telefona sploh rekla? Da se slabo počutim? Da ne vem, kaj mi je? Da me je včasih, res samo včasih strah za prihodnost, zase?

Zdi se mi, da je to bolezen današnjega časa. Nedefiniranost nečesa temnega, kar oklepa srce. Zaradi bitke s časom, razosebljenih odnosov, bombardiranja novic.

Sploh ni treba, da je stalno. Že takrat, ko se pojavi, je dovolj, da zmrznemo od strahu. Hip za tem pa nas preplavi sram, da se nam to dogaja, da ne znamo, zmoremo.

Koga ti pokličeš, ko ti je hudo in še sama ne znaš opredeliti svojih temnih občutkov?

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.