Da, materinstvo je lahko tudi nočna mora. Kupi umazanih plenic, neprestan otroški jok, nepospravljeno stanovanje, rutina, življenje za štirimi stenami … Ni čudno, da si večina mamic ob koncu porodniškega “dopusta” oddahne, ko se vrnejo v službo. Menim, da ta mučna občutja, ko smo doma, lahko razrešimo tako, da si postavimo prioritete, si spletemo podporno mrežo ter fizično, čustveno in miselno preuredimo življenje tako, da tudi v tem obdobju ostajamo cele. Predvsem pa bodimo nežne do sebe. Pot je naporna, a osvobajajoča.
… stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso… (Heb 10, 19-20)
Vsaka ženska ima vsaj nekaj osrečujočih in navdihujočih spominov, čustev, misli, a gradivo je največkrat neizkoriščeno. Medtem ko znamo brez prestanka premlevati negativne dogodke, ne znamo enako vešče premlevati vzpodbudnih. Dolgotrajna samovzgoja strne opogumljajoče spomine, podobe, zvoke, besede, občutke… v vitalno razpoloženje, ki ga znamo obuditi tudi v neugodnih okoliščinah. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 194)