Draga mamica, danes te spodbujam k hvaležnosti. Ozri se okrog sebe in si reci: “Ali si nisem vsega tega že od nekdaj želela?”
Ja, vem, videla boš tudi stvari, ki si jih v resnici nisi želela. A globoko v srcu smo lahko hvaležne tudi za vse tisto, kar nas jezi, mori, utruja, skrbi, straši…
Neža Maurer: Vse si želim
Sreča si, moje veselje,
moje hrepenenje.
Naj te objamem trdno,
naj čutim, kako imam v naročju
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Otroka želim.
Tvojega otroka. Najinega otroka.
In objel si me in ljubil si me
in rodil se je tvoj otrok –
najin otrok.
Držim ga rahlo objetega,
niham z njim sem in tja
in čutim, da imam v naročju
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Tebe želim, ljubi moj,
najina potepanja,
plese na vaških veselicah,
pogovore v mraku,
najino brezskrbno ljubezen,
večere objemov in poljubov,
ko čutim, da si moja sreča,
moje veselje, hrepenenje –
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Niham od tebe k otroku –
od brezskrbnosti k skrbi,
od otroškosti k zrelosti,
od želje k odrekanju,
od sreče k sreči –
kot vrba od vode k nebu
in spet k vodi.
Kaj si želim?
V vodi blesti zvečer sijajen,
zlat mesec.
Po prstih grem k njemu, ga pobožam;
neslišno se razdeli v množico drobnih,
sijajnih mesecev.
Trznem kvišku, drhtim od želje,
da bi bil v vodi spet en sam velik,
zlat mesec
in jaz na bregu brezskrbna deklica.
In že je v mirni vodi
en sam velik, zlat mesec –
jaz pa sežem z roko do gladine,
jo pobožam in razburkam.
Vse si želim.