V junijski številki revije Moj malček lahko preberemo članek: Ste mamica v trendu? Imate doulo? Doulo lahko najdete po internetnih straneh, recimo na anapavec.com. (Moj malček, št. 6, junij 2011, str. 8-9) Hvala za promocijo 🙂

Ja, zanimivo, najstarejša tradicija v zgodovini človeštva – ženska, ki podpira žensko med porodom, v današnji sodobni kulturi postane “trend”.

Naštejem lahko še kar nekaj starševskih praks, ki so stare kot svet in danes veljajo za modno muho. Kaj pa ti?

Dan z dojenčkom je predvidljivo nepredvidljiv.

Zelo dobro vem, katere so moje obveznosti, npr. previti ritko, nahraniti dojenčka, iti na sprehod, pripraviti kosilo itd., čutim tudi, kako si želim te stvari izpeljati, vem za svoje načrte, vendar se mi tudi sanja ne, kako se bo vse skupaj v resnici odvilo. Običajno se zgodi čisto drugače, kot sem si v začetku predstavljala. Kako se ob tem počutim?

Pomaga mi, če izključim čim več zunanjih motečih dejavnikov, ki bi še stopnjevali hektičnost in nepredvidljivost.

Vloga žene v pastorali zdravja:

“Pastoralo zdravja lahko obogatijo žene, ki v povezovanju svojih posebnih značilnosti, kot so: sprejemanje, čut za potrebne, sposobnost poslušanja, spretnost povezovanja položajev, smisel za sočustvovanje, praktična pomoč, lahko bistveno obogatijo ta del pastoralne dejavnosti. Janez Pavel II. je zapisal: V našem času omogočajo uspehi znanosti in tehnike dolsej nesluteno gmotno blaginjo, ki je enim naklonjena, druge pa odriva na rob. Tako more ta enostranski napredek voditi postopoma tudi k izgubi čuta za človeka, za to, kar je dejansko človeškega. V tem pomenu pričakuje predvsem naš čas, da pride na dan tista značilnost (genius) žene, ki v vseh okoliščinah zavaruje čut za človeka, preprosto zato, ker je človek.”

(iz knjižice Slovenske škofovske konference in Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja: Oznanjujte evangelij in ozdravljajte bolnike, krščanska skupnost in pastorala zdravja, Družina, Ljubljana, 2010, str. 31)

Naštetih posebnih značilnosti se (na)učimo kot matere. Poskusi že danes! 🙂

Ne pozabi nase ali misli le nase?!

Spodbuda za mamice, ki jo pišem vsak dan, je namenjena mamicam majhnih otrok, s ciljem, da jim nudi trenutni predah v napornem dnevu, svežino misli v obdobju velikih obremenitev in zavest, da niso same na svoji poti materinstva. Večinoma spodbudo namenjam poudarku na mamičino osebo – da lahko pomisli nase, se osredotoči na svoje želje, potrebe in navdihe.

A nečesa si pri pisanju spodbud zares ne želim – spodbujati k sebičnosti, izogibanju odpovedim in temu, da bi zgrešile bistvo materinstva – potrebe nekoga drugega, ki nam je zaupan, postaviti pred svoje želje in potrebe. Verjamem, da s tem nisem všečna, da mojih spodbud zato ni vedno lahko brati ter da se s tem ločujem od večine današnjih medijev. A brez tega bi izdala samo sebe in svojo vero. Moj cilj je, da bi spoznale, da lahko kljub temu ali pa prav zato, ker damo prednost nekomu drugemu, ostajamo in postajamo cele, celovite, srečne osebnosti.

Danes je moj rojstni dan. Pred 27 leti je moja mama postavila moje potrebe pred svoje. V tem letu se še posebej ukvarjam s svojo poklicanostjo – kaj je moje poslanstvo na tem svetu.

V današnji spodbudi vam zato posredujem sporočilo, ki nam ga daje sv. Pavel v današnjem berilu: “Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹« (Apd 20, 35)

Kaj bi se zgodilo z družinskim proračunom čez leta, če bi ugodila vsaki želji triletnika, ki natanko ve, kaj manjka v njegovi zbirki igrač, pripomočkov in ljubih predmetov in kje se to dobi? Njegova edina ovira so starši, ki iz neznanega razloga nočejo kupiti vsega, kar je na tem svetu možno!

Ja, ločevanje pristnih želja od površnih, umetnih, vsiljenih je svojevrstna umetnost! Mamica, želim ti veliko uspeha pri tem, še več pa zabave pri iskanju izvirnih nadomestnih rešitev 🙂

Tri obdobja v življenju ženske (Gustav Klimt), detajl

Mini-reprodukcijo te slike sem dobila ob zaključku usposabljanja za svetovalko za dojenje pri La Leche League International od svoje francosko-romunske mentorice Nicolete. Čestitka še vedno stoji na častnem mestu in mi pogreje srce, vsakič ko jo pogledam, še posebej, ko imam v naročju svojega dojenčka.

Ali znaš uživati v tem obdobju svojega življenja, obdobju predajanja in tesnega stika z otrokom?

Ali me je že kdo kdaj in ali me bo še kdo kdaj tako zelo zaljubljeno gledal kot moj dojenček?

“Rajši ne bi, da ga ne bom poškodoval/a …”

Ljudje bi se dojenčkom in rokovanju z njimi najraje izognili v navečjem možnem loku. Saj veste, jok, umazane plenice … Dolgčas, pač. Zanimivo, dojenčki privlačijo punce in fante nekje do pubertete, potem pa zmeraj manj, če pri njih ne krepimo občutka za najmlajše in najšibkejše med nami. Še vedno se počutim osramočeno, če se moji otroci vedejo neprimerno nekje, kjer imajo ljudje radi mir, in še vedno sem neizmerno vesela, kadar moj dojenček komu polepša dan. Zadnjič sem na avtobusu srečala razred četrtošolcev, večinoma fantov, ki so bili čisto navdušeni nad fantkom na mojem hrbtu 🙂 Juhuhu! Še bodo dobri očetje!

V zadnjem času bi lahko nanizala kar nekaj kolesarskih prispodob za materinstvo 🙂

Včeraj pa me je nagovorila prazna zračnica. Včasih je ravno nesreča tisto, kar potrebujemo, pa čeprav smo jezni, pa čeprav nam prekriža načrte, pa čeprav imamo s tem kup nevšečnosti. Če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi videla starodavne lipe in se ob njej zamislila, ker smo ravno pod njo čakali na rezervne dele; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi postala in uživala v ptičjem petju, ker bi raje štela kilometre; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi z otrokom uživala v posedanju po travi sredi čudovite narave.

Včasih pa ni prazne zračnice, je pa otrokova bolezen; majhen dojenček, ki se ne mara voziti v avtu; deževno vreme … stvari, ki nas ustavijo in usmerijo k bistvenemu …

Mamica, kako se tvoji otroci odzovejo, kadar si odsotna? Kadar te nekaj zmoti, ti zaposli misli, te povleče stran? Predvidevam, da nič kaj prijazno 🙂

Včasih se mi zdi, da take “motilce” prav iščem, saj mi je tako naporno zdržati v pozornosti do sebe in otroka.

Kako se varujem, da bi bilo takih, nepričakovanih, posegov v odnose čim manj?

Danes nas spodbujam, da smo pozorne na to, koliko smo prisotne in prisebne v sedanjosti, ta trenutek, z otrokom, ki je pred nami in nas kliče.