V življenju s tremi otroki imam občutek, da sem stalno nezadostna. Ta občutek mi prav nič ne prija, še posebej, ker sem navajena, da so moja šolska spričevala povsem drugačna. Mamice hodimo pač v drugačno, življenjsko šolo. Danes sem otrokom z vsem srcem zapela:
A le človek sem, in to bom ostal, trenutek večnosti.
Da, le človek sem, in sploh mi ni žal, rastem v svoji majhnosti.
V sebi odkrivam brezmejne širine, skrivnostne globine,
ki nikoli jim ne pridem do dna, samo srce jih lahko zazna.
Mamice smo kljub vsem svojim idealom kdaj preprosto – utrujene.
Si to dovoliš? Si omogočiš počitek? Ali si kdaj pomislila, da se v dnevu, ko iz nežnosti do sebe spustiš nekatere kriterije, spočijejo tudi tvoji otroci? 😉
“Žena je naravno srce družine, po čustveni plati je najbliže otrokom in ima ključe do njihovih src. Ni se ji treba bati za avtoriteto, saj ji jo daje materinstvo…. mati je prva vzgojiteljica otrok, njihova prva “svečenica”. Če bo Bog zasidran v srcu matere, bo našel mesto tudi v srcih otrok.”
Alek Zwitter v knjigi Sveti Pavel za nepopolne, str. 82
Pesem Samarijanka
Nakupovanje z dojenčkom?
Ne, hvala.
Draga mamica, danes te spodbujam, da razmisliš, kaj je tisto, kar res potrebuješ, ter najdeš izvirne načine, kako izpeljati nakupovanje v čim krajšem času z največjim možnim prihrankom in kdo ti lahko med nakupom pomaga, da bo čim bolj dojenčku prijazen 🙂
Z otrokom se v mami rodi tudi neka nova ustvarjalnost. Koliko si jo omogočaš izživeti? Koliko si jo dovoliš izražati?
Vsak dan se lahko ustvarjalno lotimo svojih ustvarjalnih projektov 🙂
Kadar čutimo, da ne zmoremo – vsega postoriti, se odzivati na neskončne dojenčkove potrebe …, se običajno izkaže, da ni težava v zahtevnosti dojenčka, ampak v pričakovanjih drugih ljudi do nas – kaj bi morale narediti in kaj delamo narobe.
Materinski instinkt se ne moti.
“V nobeni knjigi o vzogji ni tega določenega vajinega otroka, niti nimata v njegovih bratih in sestrah, če jih ima, nobenega vzora ali pomoči za njegovo oblikovanje ali vzogjo. Starša morata torej za vsakea otroka posebej izdelati vzgojni program. Napisati bi morala knjigo o vzogji tega določenegaotroka. A ta knjiga bi ali bo držala samo za tega otroka.”
(p. Vital Vider, ustanovitelj in voditelj zakonskih skupin Najina pot)
Če se ob otrokovem rojstvu zdi, kot da se je čas ustavil, se v drugi polovici prvega leta njegovega življenja nenadoma zavemo, da to sploh ni res.
“Moj dojenček” začne segati po predmetih, naenkrat ni več odvisen le od mojega mleka, premika se po prostoru, spušča prve glasove… V zavest mi priplava slutnja, da se neizogibno bliža čas, ko se ne bo več tako tesno prilegal v moje naročje in ne bo več “moj dojenček”.
Še z večjo hvaležnostjo uživam čas, ko mu pomenim vse.
“Za vsakega naslednjega otroka je potrebno več ljubezni med možem in ženo, ker otrok ne potrebuje ničesar bolj kot ljubeč odnos med očetom in materjo. Vse drugo bi bilo brez tega popolnoma nezadostno. A tudi sama vzgoja brez ljubečega vzdušja med očetom in materjo bi bila vsaj dolgoročno neučinkovita.”
(p. Vital Vider)