Včasih si ne morem pomagati in ob pogledu skozi okno v lep sončen dan vzdihnem: “Joj, kako lahko eni uživajo!” Seveda imam občutek, da nisem med njimi.
A četudi ne morem pustiti vsega in slediti svojim željam, lahko prav vsak dan ukradem vsaj en majhen trenutek.
Včeraj je bila to fotografija šopka vrtnic na pultu, ki me je spomnil na nedeljsko praznovanje in na katerem se je ujelo dopoldansko sonce.
Kaj bo danes?
Poznate tisto reklo, da je življenje tisto, kar se dogaja, medtem ko ga načrtujemo?
Tako se mi zdi prav vsak dan. Ne glede na to, kako skrbno skušam predvideti razne popoldanske in večerne zaplete, vedno je drugače.
Moja stalnica je, da si postavljam roke, ki jih redko zares dosežem. Zanimiv pa se mi zdi občutek pri tem, ko sem na cilju, čeprav mnogo kasneje, kot sem sprva predvidela.
Počutim se izpolnjeno!
Spominjam se misli, ki jo je izrekla modra prijateljica: hruška pade z drevesa, ko je omedena in zrela, ne takrat, ko hočem jaz.
Pogosto razmišljam, na koliko različnih načinov sem priviligirana. Saj poznate tisto svetovno statistiko, po kateri ima le peščica ljudi hrano, čisto vodo, streho nad glavo, družino, možnost šolanja, dostop do zdravstva, redno delo, dostop do interneta …?
S tem sem soočena zjutraj, ko se odločam, kateri namaz bom danes izbrala, ko iz omare vlečem oblačila in primerjam, katere roza hlače bi se danes hčerki najbolje podale, dopoldne, ko pogledujem, v katero smer bi se podala na sprehod, do knjižnice, do kavarne ali po drevoredu, ko pregledujem shrambo in presojam, ali naj bo kosilo mesno, zelenjavno ali nekaj vmes? Včasih ne vem, ali naj za stik s prijateljico izberem sms, mejl, telefon, Skype ali FB sporočilo. Dileme priviligiranih. Včasih se bojim, da se bo moj mehurček vsak čas razpočil. A tolaži me sv. Pavel, ki me opozarja, da mogoče bolje obvladam pomanjkanje kot bogastvo. “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil.” (Flp 4,12)
Vedno sem verjela, da sem lahko misijonarka tam, kjer sem. Da mi ni treba v Afriko. Revščino in lakoto videvam na vsakem koraku. Tudi sredi obilja. V očeh. Želim si jo tešiti. S tem, kar znam in zmorem.
V teh dneh na prehodu v advent mi tako zelo zadiši po piškotih. A potrebujem posebno spodbudo, da se jih zares lotim – namreč peke z otroki.
Pred očmi so se mi vrteli prizori razbitih jajc, pomokanih hlač, krmežljavih keksov in mojega kriljenja rok, ko od obupa in utrujenosti ne vem več, kaj bi.
Točno tako je bilo. Le da sem v si v procesu dala veliko sočutja. “Tvoja mami je tudi veliko odlašala in zatirala tvojo željo po tem, da bi skupaj pekli. Ni čudno, da te je strah. Ja, hudo je, ko jajce zleti po tleh in je treba brisati izmuzljiv beljak, medtem pa poslušati vpitje. Uh, ta množica rok, ki se steguje v posodo s testom, pa tako rada imaš nadzor, dihaj, dihaj. O, saj niso tako slabi. In testo je božansko. Kmalu bo konec. Zelo se trudiš! Bravo! Še malo, ja, okrasiti jih je tudi treba. Kako si pozorna!”
Med oblikovanjem sem večkrat zaslišala otroški smeh, kar je bil pravi balzam za moja ušesa, v katerih so še kar odzvanjale številne kritike o obliki mojih pekovskih tvarin, vedenju pri mizi in nerodnosti.
Na koncu sem si prav oddahnila med temeljitim čiščenjem posode in kuhinje, zdelo se mi je, da topla voda ni le odstranila vseh pack, ampak odnesla tudi moje strahove in dvom vase.
Pa jo imam, polno škatlo piškotov in peciva za prijateljico. Obvarovala sem jo celo pred sladkosnedim možem 🙂
Resnično sem šla preko sebe.
Jennifer Louden me že nekaj časa navdihuje s svojim pisanjem na spletni strani. Letos pa je močno zaznamovala moj “pisalni ritual” z vprašanji, ki jih zastavlja v knjigi Life Organizer ter v spletni skupnosti Oasis, oazi za ženske, kjer lahko najdemo stik s seboj in postavimo prioritete v življenju spet na pravo mesto.
Zato sem jo izbrala za “gostjo” novembrskega pogovora s strokovnjaki, ko vsak mesec prevedem navdihujoč intervju z znano osebnostjo na področju nosečnosti, poroda, starševstva.
V intervjuju boste izvedeli:
Intervju bo na voljo članicam kluba S TEBOJ SEM. Včlani se!
V novembrskem klubskem spletnem seminarju v ponedeljek zvečer, 28. 11. 2016 ob 21. uri, se bomo posvetili urejanju družinskih fotografij. Ker vlogo družinske kronistke zelo dobro poznam in se jo vedno znova trudim obvladati, bi rada z vami delila nekaj dobrih praks, ki so se mi obnesle pri shranjevanju, pregledovanju in tiskanju fotografij.
Pri nas že nekaj let za družinske fotografije skrbim jaz. Konec leta 2011 sem prvič naredila revolucijo – slike tistega leta sem dala natisniti v obliki fotoknjige. Vzelo mi je nekaj dni vztrajnega dela in odtlej jo naredim vsako leto. A proces pri nas še zdaleč ni dokončan. Manjkajo mi fotoknjige prejšnjih let – od najinih začetkov do 2010, prav tako me čaka obdelava letošnje nabirke: verjeli ali ne, v mapi SLIKE 2016 je za pol gigabajta manj kot 100 GB in več kot 10.000 datotek! Kdaj in kako se bom prebila čez ta kup?
V ponedeljek se bomo na spletnem seminarju lotili žulja marsikaterih staršev – kako obvladati vlogo družinske/ga kronista/ke. Vabljeni!
Za sodelovanje in ogled spletnega seminarja morate biti včlanjeni v klub. To lahko storite tukaj.
Včasih si želim, da bi bila kot ptička na veji – brez skrbi in brez nujnih opravil.
Saj si privoščim od časa od časa – da grem nekam na samo, kot da ne bi imela nikogar na tem svetu, za kogar bi morala skrbeti. In običajno se mi zgodi, da srečam koga, ki je ZARES brezskrben. Takrat se zavem, da sem tudi na samem vsa z mislimi pri svojih.
V angleščini rečejo, da je včasih treba vzeti svoje lastno zdravilo.
Zanimivo, kako se mi ciklično spreminja potreba po zunanjih dosežkih in po notranjem spraševanju.
Tako bo večjemu trudu za nek projekt nujno sledilo obdobje, ko si bom želela več razmišljati, pisati, poslušati.
Tudi doma je podobno. Ko opravim večje gospodinjsko opravilo, se mi vedno prebudi potreba, da bi zdaj ta red in to lepoto uživala – vzela v roke knjigo ali z otroki igrala družabno igro.
Počutim se, kot da bi se želela zapoditi po pravkar pokošenem travniku in užiti svež občutek, ki mi ga daje.
Veliko se sprašujem, koliko intelektualne svobode v današnji družbi v resnici premoremo. Zgrožena sem prebrala, kako velike razlike so nastajale v vsebini različnih newsfeedov ljudi z različnimi političnimi preferencami v ZDA. Otroci me med vožnjo v glasbeno šolo opozarjajo na reklame ob cesti, ne morejo jih “ne videti”, kot si zase domišljam jaz. Opazujem se, kako nemočna sem pri klikanju na različne povezave, ki me nezadržno privlačijo s svojo vsebino.
Trend lahko obrnem samo, ko se vprašam, kaj je tisto, kar lahko jaz aktivno spremenim. Ko se zavestno odvrnem od iskanja odgovora “tam zunaj”, ampak imam v rokah pisalo in papir. Kakšno sled želim pustiti?