Še vedno sva v enem kosu 🙂
AnaTilen
Deset korakov do odličnih obporodnih storitev MamaOtrok
Še vedno sva v enem kosu 🙂
AnaTilen
Deset korakov do odličnih obporodnih storitev MamaOtrok
Ne, ne, tega kot otrok nisem nikoli izrekla. Prvič, besede nisem poznala. Če bi jo, ne bi vedela, da se zapiše drugače, kot se izgovori (dula). In še – kako naj bi kot otrok prišla v stik z nečim tako velikim, kot je klic, da bi bila ob ženskah, ko rojevajo otroka? Mnoge babice sem slišala reči, da si niso same izbrale poklica, ampak da je babištvo poklicalo njih.
Zanimivo je, kako sem pred odločitvijo za študij zatrjevala, da nočem niti slišati ničesar predvsem o treh vejah znanosti – medicini, pravu in ekonomiji. Prevajanje sem vzljubila z vsem srcem. A življenje in poklic doule sta me ponesla ravno v osrčje prej omenjenih ved – v pomoč pri rojevanju novega življenja in skrbi za (celostno) zdravje mam in otrok (medicina), v zavzemanje za pravice žensk v obporodnem obdobju (pravo) ter v podjetništvo (ekonomija).
Ta klic me še vedno presega – predvidevam, da mu ne bom dorasla do konca svojega življenja. Lahko mu le sledim in se ponižno učim. Poleg tega se zdi, da se mi vztrajno odmika – kot mami majhnih otrok se mi je vedno znova težko odločati, kaj naj ima prednost v danem trenutku.
Končno je zaključen dolgotrajen postopek, da se lahko imenujem porodna doula CD(DONA) – s certifikatom pristojne organizacije. Morda majhen, nepomemben in papirnat korak za nekoga drugega, a velik zame. Na prvi pogled se zdi le list papirja, na katerem piše “Ana Pavec is a certified birth doula bla bla bla”. A v procesu sem zrasla, poglobila svoje vedenje in pogled na ta poklic ter se oblikovala na svoji edinstveni poti. Nekaj svojih prvih razmišljanj sem že podelila v člankih o profesionalnosti doul.Nekaj pogojev, ki jih je treba izpolniti za pridobitev tega naziva pri DONA International:
Vendar se tega pisanja nisem lotila (samo 🙂 ) zato, da bi se pohvalila, ampak predvsem, da bi razmislila, na kakšen način sem se spremenila, odkar sledim temu klicu. In kot je mojih krstnih “doularskih” izkušenj sedem, naj nanizam tudi sedem spoznanj, ki sem jih pridobila v tem obdobju.
Upam, da kmalu postanem velika 🙂 in še bolje služim parom, ki me bodo potrebovali.
Lanskega marca sem se na Socialni akademiji udeležila modula Komuniciranje. Na odličnih predavanjih in delavnicah z Ido Baš, Alenom Salihovičem, Marjanom Buničem, Blažem Hostnikom in Mojco Perat smo se učili veščin sporazumevanja z različnimi mediji.
Kot rezultat tega izobraževanja je nastal cikel videov Porod med javnim in zasebnim – doulina perspektiva, ki je moje prvo spogledovanje s kamero 🙂
Kateri video vam je najbolj všeč? Najbolj provokativen? Najbolj potreben? Če bi ti stopila pred kamero, kaj bi želela povedati o porodu kot čisto tvoji in obenem družbeni izkušnji? Podelite svoje mnenje v komentarjih!
Vstopam v novo obdobje življenja – iz zaposlene mame se spreminjam v mamo na porodniškem dopustu. Ob tem podoživljam izpraznjenje, ki se mi je zgodilo, ko sem bila prvič v tej vlogi. Ravnokar sem zaključila študij, zunanji svet me ni potreboval, živela sem v novem kraju, kjer sem poznala le malo ljudi … Težko sem se navadila na dojenčkove zahteve (ki so njegove potrebe) in na to, da sem nekomu neprestano na voljo.
Spominjam se dolgih spomladanskih sprehodov … Ti so me dvigali. Moje razpoloženje sicer ni bilo vedno v sozvočju s prebujajočim se brstenjem, petjem ptic in sončno cvetočim regratom. Zanimivo se mi zdi, da sem prepričana, da je največji del mojega poklica, kot se izraža danes tudi skozi to spletno stran, zrasel ravno v tisti samoti, sprehodih, napornem vsakodnevnem odpravljanju ven na zrak in umirjanju dojenčka.
Praznina je lahko zelo rodovitna. Ustvarjalnost potrebuje samoto. Bližina potrebuje odmik.
Na netu mrgoli gradiv za starše. Zase sem že našla ogromno dobrih virov. Po dolgem času pa sem naletela na stran Think it through parenting, ki me nagovarja prav v tem obdobju in jo prepoznavam za koristno. Všeč mi je naslov spletne strani, ki naznanja poglobljenost – prosti prevod bi se glasil “premišljeno starševstvo”.
Še posebej mi je pri srcu avtoričina (Kelly Pfeiffer) delitev nege sebe za starše na naslednja področja:
Če se prijavite na njene novičke o pozitivni disciplini, boste prejeli pripomoček za samostojni začetek negovanja sebe kot staršev – kratko delovno gradivo za preverjanje in ukrepanje 🙂
Še veš, ko obsediš s toplo majhno štručko v naročju in se čas ustavi? Ja, to!
Dragocene minute večnosti.
“Pomisliti je treba, da nobeden začetek ni tako težaven, nobeden uspeh tako dvomljiv in da ni nobene večje nevarnosti, kot postaviti se na čelo nove države in njene preuredbe. Zakaj vsi, ki se jim je po starem dobro godilo, so nasprotniki novih preuredb. Tisti pa, ki od njih pričakujejo dobrot, so kot njih zagovorniki mlačni, deloma iz strahu pred nasprotniki, ki imajo postave za sebe; deloma pa iz nezaupnosti, ki je človeku v naturi, ker ne verujejo zares v nje, dokler jih ne vidijo z lastnimi očmi.”
Niccolo Machiavelli, Vladar
Človek ne more živeti res odličnega življenja brez občutka, da pripada nečemu večjemu in trajnejšemu od njega samega.”
(Mihaly Csikszentmihaly)
“Strokovnjak je tisti, ki dela stvari, ki so mu všeč, tiste dni, ko se mu ne ljubi.”
Julius Erving
“Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.” (1 Kor 10,12)
Materinstvo je ena sama šola ponižnosti.