Osebno pričevanje o vaginalnem porodu po carskem rezu – nadaljevanje

Očkova perspektiva

Spomnim se, da sta po prvem porodu v meni odmevali dve močni spoznanji: prvo, kako posebno in dragoceno vlogo ima ženska, ki rodi otroka (in kako se mora za to potruditi), in drugo, kako neprecenljiv dar je otrok. Dobiti svojega otroka je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš! Po vseh mesecih pričakovanj in spremljanja razvoja otroka v materinem trebuhu se končno zagledaš vanj in se – gotovo – zaljubiš!

Ker sem po naravi bolj občutljiv tip človeka (kot majhnemu mi je ob pogledu na kri postalo slabo), sem že pred prvim porodom razmišljal, kako bom lahko prenesel to izkušnjo in ostal trdna opora ob ženi. Pa sem brez težav zmogel. Kot da bi dobil neko posebno moč. Prav tako je bilo tudi v drugo. Drugič je seveda drugače, ker imaš že eno izkušnjo. V nama z ženo so se tokrat borili strahovi, da ne bi šlo tako kot prvič, in zaupanje, da je možno tudi po carskem rezu roditi naravno. Z ženo sva čutila močno podporo doule (pravzaprav obeh), porodničarke in tudi babice. Čakanje pred trenutkom, ko je šlo zares, pa je bilo na koncu kar naporno. Dobra dva tedna pred porodom so se ženi pojavljali popadki, na trenutke ni bilo lahko ohranjati v sebi umirjenosti. Čutil sem, da je moja vloga ravno to – ženi nuditi vso podporo, jo opogumljati in pomirjati.

Potem se je končno prelomilo – popadki so tistega večera postali končno »pravi«, v močnem dežju sem ženo peljal proti porodnišnici in upal, da prideva pravočasno (nisva se odločila za najbližjo). Izkušnja drugega poroda je bila zame enkratna. Vse je bilo postavljeno na svoje mesto. V porodnišnici nočni mir, v dežurstvu sta bili najboljša babica in najboljša porodničarka, prišla je tudi naša doula, v porodni sobi smo imeli popolno zasebnost. V ozadju se je vseskozi vrtela meditativna glasba, ki mi je zelo pri srcu, in še dodatno umirjala vzdušje. Žena se je ravno prav hitro odpirala, otroček je ravno prav hitro/počasi lezel ven, jaz pa sem se počutil celo zelo koristen, ker se je žena med rojevanjem držala mojih rok in me vlekla zanje, na ta način sva bila močno povezana. Kako silna je moč popadkov, sem tako čutil tudi sam, saj sem bil ob koncu poroda čisto preznojen. Izredno lepo mi je bilo tudi to, da so se vse tri prisotne poleg moje žene pogovarjale tiho in uvidevno. Porod, ki je trajal dve uri in pol, sem občutil kot močno duhovno izkušnjo. Ves sem bil navdušen in neznansko hvaležen Bogu, da sva lahko z ženo doživela tudi to.

Prihod otroka in prvo pestovanje je resnično kot nasmeh vesolja. Če so se mi od čustev sreče v fazi pričakovanja in rojevanja v očeh tu in tam nabirale solze, sem sedaj, ko je bil otrok zunaj, ob nama, čutil veliko veselje in čudež naravnega rojstva. Neznansko sem občudoval ženo in njeno moč, da je zdržala vse bolečine in rodila najinega drugorojenca. Nanjo sem bil in sem še vedno izjemno ponosen. Čutim, kako naju je porod in skupni čas po tem izredno zbližal.

Doulina perspektiva

Če par, ki me prosi za spremljanje pri porodu, poznam že od prej, se počutim še posebej počaščeno in tudi vznemirjeno. V čem jima bom lahko najbolj v pomoč? Kaj potrebujeta? V tem poklicu sem še ravno dovolj sveža (ali pa to ne bo nikoli minilo?), da me ob misli na bližajoči se porod preplavljajo metuljčki v trebuhu. Po drugi strani pa čutim tudi veliko odgovornost, še posebej, če ima par za seboj težko izkušnjo poroda in si sedaj želi boljše. Prisotnost doule pri porodu po raziskavah precej zmanjšuje verjetnost carskega reza, vendar ali nam bo to res uspelo? Kaj tako zelo čudežnega je v tem, da sem ob paru pri porodu, da se lahko spremeni celo zdravstveni izid poroda?

Tako mi je bilo spremljanje te mamice in tega očeta še posebej v izziv. Ko smo sklepali konkretni dogovor, sem se učila usklajevanja med obveznostmi in potrebami svoje družine ter željo, da bi bila paru v pričakovanju čim bolj v oporo. Pri tem mi je zelo pomagala doula, ki jo je par prosil za “rezervo” ali zaledje za čas ali primer, ko jaz ne bi mogla biti ob njima pri porodu. Zdi se mi, da je bilo srečanje, ko smo se srečali vsi štirje in govorili o strahovih nosečnice, prelomno in izredno pomembno za nadaljnji potek dogodkov. Par se je odločil spremeniti porodno okolje, na posvet k zdravniku sta se odpravila v drugo porodnišnico. Pred tem sta bila močno v dvomih, zakaj bi si nalagala na ramena dolgo pot in tuje okolje, vendar od prvega obiska porodnišnice naprej nista druge možnosti niti omenila več. Zdravnica ju je pomirila in jima vlila zaupanje v novo priložnost.

Ko smo bili v stiku na drugem koncu Evrope, kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (pravzaprav očem, ki so brale sporočilo), da se porod še vedno ni zgodil. Prepričana sem bila, da se bo zgodil brez mene, s podporo in prisotnostjo rezervne doule. Ko smo se vrnili s potovanja, sem se tako nejeverno pripravila tudi na to, da se v primeru klica odpravim v porodnišnico. Čutila sem napetost mamice, ki je bila že naveličana čakanja in nestrpna, prav tako pa je z vsakim dnem bolj dvomila v svojo sposobnost prepoznavanja, kdaj se bo porod v resnici začel. Pri sebi sem razmišljala o modrosti življenja, ki nam daje otroke in priložnosti, da se učimo osebnostnih vrlin ravno tam, kjer smo najbolj šibki.

Tisti ponedeljek zjutraj sem se v sebi prav nasmehnila, ko sem navsezgodaj prejela klic – vedela sem, da je dežurna njuna izbrana zdravnica. Uživala sem v poteku dogodkov – ob jutranjem sendviču, čakanju, da se odpre porodnišnična kavarna, sprehodu po dežju. Pripravljena sem bila na dolgo avanturo – porodi so me doslej že naučili potrpežljivosti. A vseeno me je presenetilo, kako je na porod vplival “zaporniški” občutek. Porodnica razmišlja – “sedaj sem tu, nekaj moram sproducirati, ne čutim popadkov – le zakaj se gremo vse to?” Znova sem spoznala, kako si ženske v naši kulturi težko pustimo izražati brezpogojno podporo – da ljudje okoli mene ne zapravljajo časa, če so z menoj, tudi če nisem v največji agoniji. Občudovala sem moža, kako je spodbujal ženo – da prehojena in prevožena pot ni bila zaman. “Poglej, kako daleč si že prišla – do 8 centimetrov in ti je huda bolečina še vedno prihranjena.” Nasmejala sem se ob ženini izjavi: “Rajši bi šla lupit krompir, kot da čakam tukaj.”

Čutila sem z njo neprecenljivi in neopisljivi občutek svobode, ko smo ob prijetni glasbi vozili proti domu. Moj mož me je le začudeno pogledal, ko sem se vrnila in na vprašanje, ali je otrok že rojen, odgovorila odkimaje. Ves dan v porodnišnici brez rezultata? A bila sem le hvaležna – za drobce življenjske zgodbe, ki smo si jih izmenjali v tem dnevu, zato da sem pred spanjem še lahko s svojimi otroki in da mi dom daje počitek, preden me spet pokličeta.

Telefon je kmalu zazvonil. Slišala sem ženski glas, ki mi je razlagal načrt za večer, a se je hip nato spremenil, ko jo je zajel popadek. V trenutku mi je bilo jasno, da iz njenega ohlapnega načrta ne bo nič ter da moram pri priči odriniti. V porodnišnico sem z malo iznajdljivosti prispela nekaj minut za njima.

Očarana sem bila nad spremembo razpoloženja in vzdušja. Podnevi hiteča in drveča bolnišnica je bila vsa tiha in temna, v porodni sobi je gorela medla lučka, ctg je bil utišan in diskretno pripravljen za občasno spremljanje plodovih utripov. Babica in mož sta zbrano sedela ob postelji, v središču sobe pa je bila ona, v svojih udobnih lahkih oblačilih, kleče na blazini na tleh naslonjena na posteljo, zdaj že konkretno v popadkih in vidno prevzeta od intenzivnosti poroda. Imela sem občutek, da vstopam v svetišče. K temu je še pripomogla duhovna glasba, ki je nežno preplavljala prostor.

Čutila sem, kako mi ni treba delati prav nič – da sem tam le zato, da “držim prostor”, ga soustvarjam s svojo prisotnostjo in molitvijo. Fascinirana sem spremljala otrokovo spuščanje, njegovo zares počasno porajanje in se le spraševala, za kaj je prikrajšana večina nosečnic, ki jim prerežejo presredek. Prikrajšane za zmagoslavje, ki preplavi mamo, ko sama, s svojo močjo in s pomočjo gravitacije, potisne otroka na svet. Rodil se je velik otrok, z minimalno raztrganino – vse po zaslugi optimalnega položaja, počasnega, spontanega potiskanja in sproščenosti.

Občudovala sem ženino vztrajnost in moževo podporo, predvsem pa njuno edinost. Ganjena sem bila nad njuno spontanostjo in vzajemno naklonjenostjo, ki sta si jo tako odkrito izražala. Hvaležna za možnost videti tako lep in tako osrečujoč porod. Biti ob paru, ko se jima rodi otrok, bo zares vedno ostal privilegij, vprašanje je le, če smo ga zmožni začutiti. Izbrala sem poklic, ki je vreden zavidanja.

Slike so ilustrativne.

1. del zgodbe

2. del zgodbe

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.