shutterstock_25959571Osebno pričevanje mamice o vaginalnem porodu po carskem rezu – nadaljevanje

Čez dve leti in pol – soočena z drugim porodom in strahovi

Moje povezovanje s prvim sinkom, ki je Bogu hvala zdrav deček, je bilo po porodu s carskim rezom olajšano z dojenjem, ki nama je šlo odlično, s skupnim spanjem in z nošenjem v traku. Spomine na porod sem pospravila v predal »travmatično«. Ko pa se je čez dve leti in pol bližal drugi porod, sem se zavedela, da se moram z njimi soočiti.

Z možem sva se skupaj odločila, da bova v pripravo na porod vključila doulo, s katero smo se na daleč poznali že od prej, saj sva sodelovali pri nekaterih projektih. Že v začetku nosečnosti smo se enkrat pogovarjali – zaradi težav z usklajevanjem kar prek Skypa – od sedmega meseca nosečnosti pa smo bili bolj v navezi. Douli sem večkrat obnovila svojo porodno zgodbo, tudi mož je povedal svoje doživljanje stvari, tako da smo skupaj razvozlavali, kaj je moj največji strah. Bilo jih je namreč več, največji pa je bil strah pred tem, da sploh ne znam potiskati. Strah me je bilo še tega, kako se bo moje telo lahko toliko odprlo, da bo šel ven cel dojenček, strah me je bilo bolečine ob tem, strah me je bilo ponovnega carskega reza in tega, da bi spet ostala sama brez dojenčka in dojenček brez mene. Da bom morala biti cel teden v bolnici (zaradi cr). Strah me je bilo tudi soočenja z zdravstvenim osebjem (moja ginekologinja mi je namignila, da me verjetno čaka še en carski rez z besedami, da lahko »poskusim roditi vaginalno« in ob zagotovilu, da bodo v porod posegli ob prvem sumu, da gre lahko kar koli narobe). In še in še strahov. Zadnji, ki sem si ga priznala, se je glasil, da me je strah poroda. Zveni preprosto in poznano, a je to kljub temu globok in kompleksen strah.

Ob srečanjih z doulo in »rezervno« doulo (za čas, ko je bila prva v tujini) ter iz knjig o porodih (brala sem Skozi nosečnost z Jezusom od Kelly Townsend in Modrost rojevanja Ine May Gaskin) sem izvedela veliko stvari o posledicah ukrepov, ki sem jih doživela pri svojem prvem porodu (npr. predrtje mehurja lahko ima za posledico carski rez, potiskanja se ni treba »učiti«, ampak ga moraš začutiti, rojevanje v pokončnih položajih je lažje, saj gravitacija deluje tebi v prid …). Veliko zaupanja mi je vlilo tudi prebiranje porodnih zgodb v obeh knjigah, saj so živ dokaz, da tudi porod, kjer vse stvari niso idealne (npr. velik otrok ali pa zabrazgotinjena maternica), lahko teče po naravni poti, če so ob porodnici dobre babice. Močno pa sem se naslonila tudi na Boga, v molitvi sem mu izročala svojega dojenčka in porod, prosila sem za potrpežljivost, za zaupanje, za varstvo, se priporočala svetnikom, ki so v tistih dneh godovali. Pri maši sem od Boga, ki mi je že tolikokrat povsem konkretno pokazal, da skrbi zame, prejemala mir, ki sem ga potrebovala, da sem sploh zmogla čakati na to, da se porod sam začne. Gotovo so pomagale tudi molitve ljudi, ki so mi blizu, a moči molitve ni mogoče izmeriti. Domači župnik mi je podelil tudi blagoslov za srečen porod oziroma vodil obred blagoslova.

Začelo se je … in trajalo več kot dva tedna, preden je šlo zares

Na dan, preden sem zadnjič v drugi nosečnosti obiskala svojo ginekologinjo, sem začutila, da se je nekaj v moji medenici razmaknilo. Ugotovila je, da je maternični vrat že izginil in mi dejala, da se bo porod morda začel kaj pred rokom – morda pa tudi ne. Ojoj – panika! Treba je bilo še toliko stvari pripraviti: počistiti hišo (gnezdenje), oprati oblekice … Ker sem prvič imela carski rez, mi je v 38. tednu nosečnosti pripadel posvet pri porodničarju glede poroda. Zdaj se mi zdi takšen posvet skoraj nujen za vsako bodočo mamico. Po doulinem priporočilu sem se odpravila v drugo porodnišnico, kjer sem spoznala prijazne babice in se posvetovala s porodničarko, ki je močna zagovornica naravnega poroda. Zame je bilo zelo pomembno, da sem vedela, da me spremlja oseba, ki je strokovno usposobljena prepoznavati vsakršno nevarnost (bodisi za otroka bodisi zame in mojo maternico) in ki verjame, da sem sposobna roditi tega otroka po naravni poti. Pokazala mi ga je na ultrazvoku in mi zagotovila, da je z njim vse v redu, videla pa je tudi, da je že velik. A kljub temu me ni prestrašila – popolnoma je zaupala v moje telo, verjetno pa tudi v sposobnosti porodne ekipe, da bi rešili, če bi šlo kar koli narobe. In tako tudi mene učila zaupati. Večkrat sva z možem šla k njej na pregled in vsakič nama je povrnila zaupanje v to, da je potrebno in dobro počakati, da se porod sam začne. Namreč – vsakič ko sem jo obiskala, sem bila odprta kakšen centimeter več – začeli smo pri 4 cm, nato je bilo 5 cm, nato že 6 cm … Delala mi je tudi CTG in ultrazvočni pregled (da sem lahko videla otročka, kako dobro se mu godi). Domači so bili začudeni, kako da mi še niso predrli mehurja, če je moje telo tako očitno pripravljeno na porod. Tudi meni je bilo težko čakati. Vsak trenutek sem bila na preži, ali se bo zdaj že končno začelo, nisem vedela, kako bom sploh vedela, ali je že čas, da se odpraviva v porodnišnico, spraševala sem se, kaj bomo naredili s prvim otrokom, ko bom dobila popadke, preplavljale so me skrbi … A izkazalo se je, da je čakanje vendarle imelo svoj smisel. Po malem sem se soočala z bolečino ob popadkih, poleg tega pa smo tiste dni preživeli zelo statično, saj si nismo upali hoditi na dolge izlete ali obiske, ničesar nismo načrtovali, kar je bilo za spremembo po norem tempu, v katerem sem preživela nosečnost, zelo blagodejno. Z možem sva preglede izkoristila za izlete (zmenke) in se s čakanjem na ta prelomni dogodek še bolj povezala.

Ko pa je prišel rok poroda in sem že dva tedna pravzaprav imela popadke, sem postajala vse bolj živčna in v skrbeh. Tudi tokrat me je doula uspešno mirila in me spomnila, da se na vse vredne stvari v življenju čaka. Olajšano sem se počutila tudi, ko so moji starši odpeljali starejšega otroka »na počitnice« k sebi, da nama ni bilo treba skrbeti, kam bova ga dala, ko se porod končno začne.

V noči z nedelje na ponedeljek so me okrog štirih ponoči zbudili močnejši popadki. Mislila sem, da je to to, ker je moja metoda prepoznavanja popadkov »če lahko zaspim nazaj, potem to ni bilo to« odpovedala. Poklicala sem še doulo in odpravili smo se proti porodnišnici, čeprav sem že na poti izgubila popadke in dobila občutek, da se nič ne dogaja. CTG je bil v redu, porodničarka pa je ugotovila, da sem odprta dobrih sedem centimetrov in nas napotila še na krajši sprehod (po dežju). Po sprehodu sem spet močneje čutila pritiskanje otroka navzdol in se vpisala v bolnišnico. Potem pa spet nič. Čakali smo, hodili gor in dol po stopnicah, večkrat zavili v kapelo, okrog poldneva sem šla v sobo počivat, pojedla bolnišnično kosilo in potem sem imela vsega dovolj. Razjokala sem se, kaj da počnem v bolnišnici, ko pa se vendar SPET nič ne dogaja, kdaj bom sploh rodila, kako naj rodim, če nimam popadkov … Bilo mi je težko tudi zato, ker sta mož in doula morala za prazen nič postavati po bolnišnici. Doula je dobro ugotovila, da je tudi to povezano s prvo izkušnjo, ko sem prav tako prehitro šla v porodnišnico. Sama nisem pomislila na to, vedela pa sem, da ima prav!

Tako sem okrog treh popoldne prosila porodničarko, če lahko grem domov. Kako sem bila olajšana, ko je to z razumevanjem sprejela! Imam pa občutek, da je vedela, da bom kmalu nazaj … le da nihče ni vedel, kako kmalu!

Doma sva se z možem oba stuširala in šla spat. Ko sem se zbudila, sem imela občutek, da sem spala celo noč, tako sem si odpočila, mož pa je povedal, da on pravzaprav sploh še ni zaspal. Vstala sva, povečerjala (jaz sem pila samo kefir, da bi mi pomagal pri prebavi – bila sem zaprta), on je šel delat na računalnik, jaz pa sem prižgala televizijo. Kmalu se je oglasilo ščipanje in zvijanje v trebuhu, moža sem poklicala, da se spet nekaj dogaja, a da naj kar konča, kar dela, da bom videla, ali gre zares ali ne. Ko pa je mož videl, da že težko diham med popadkom, je rekel, da če jaz ne vem, da gre zares, ve pa on! Odpravila sva se od doma in v nalivu čim hitreje poskušala priti do porodnišnice. Popadki so bili v avtu močni in na 6 minut.

Ko sva prišla do bolnišnice, je mož zapeljal pred vhod za urgenco, jaz sem se usedla kar na voziček za invalide in pustila sestri, da me je vso sopihajočo peljala do porodne sobe. Zelo sem bila vesela, ko sem zagledala babico, ki sem jo poznala že s CTG pregledov. Prosila sem jo, če me lahko pregleda, koliko sem odprta kar takoj, preden spet dobim popadek, in ugotovila je, da sem odprta 8 cm. »A šele!« je bila moja reakcija, ker sem mislila, da bom zelo hitro rodila – 8 cm pa se mi je zdelo še daleč od 10! Seveda sem hotela vedeti, kako dolgo bom še rojevala (takšna pač sem), a me je babica odločno, a nežno spomnila, da to sploh ni pomembno. Takrat sem čas sicer težko izpustila izpod nadzora, a bilo je zelo blagodejno.

Popadki so se mi zdeli zelo boleči in razmišljala sem že o sredstvih proti bolečini. Na spodbudo babice sem se odpravila do stranišča, da bi šla lulat, čeprav neuspešno. Zanimivo mi je bilo, ko je babica takrat v smehu rekla: »A tukaj pa bi potiskala!« Takrat sem nekako začela čutiti, kaj pomeni »potiskati«. Na stranišču je bilo hladno, ker je bilo okno prej odprto, zato sem nekaj minut ostala kar tam in dihala sveži zrak, nato pa smo se odpravili nazaj v porodno sobo. Klečala sem na blazinah in se naslanjala na posteljo. Mož je sedel na postelji in me med popadki držal za roke. Poslušali smo meditativno glasbo (zgoščenko Adoro te), vse ostalo je bila tišina (razen mene, ko sem ječala in nato že rjovela ob popadkih).

Kmalu sem začutila, da moram kakati. To, da bi mi bilo nerodno, je bilo že za mano. Okrog mene so bili samo ljudje, ki sem jim brezpogojno zaupala, preplavljali pa so me zelo intenzivni občutki. Ko sem tako pritiskala, kot da bom kakala, je kar naenkrat nekaj počilo – ovoji. Doula je veselo vzkliknila, da bo dojenček zdaj kmalu pri meni. Tega sem se razveselila, a sem hkrati že podvomila, da bo to tako »kmalu« (»kmalu« je zame »takoj« – saj sem že napisala, da sem strašno nepotrpežljiva, kajne?!). Babica me je spodbudila, naj kar potiskam. Vprašala sem jo: »Kaj pa če še nisem do konca odprta?« Zagotovila mi je, da je v takem položaju varno potiskati. V tej fazi je bolečina skoraj povsem izginila. Moža sem vlekla za roke, babica mi je vsake toliko, ko sem se napela, masirala mišice na stegnih in zadnjici, da bi jih čim bolj sprostila. Ko je bila glavica tik pred iztisom, me je zopet začelo boleti. Porajala se je zelo počasi – za malenkost ven, pa spet nazaj notri, pa spet ven … V resnici je bilo to za moj presredek najboljše, kar se mi je lahko zgodilo, jaz pa sem bila že zelo izčrpana, pa tudi bolelo me je – popadki, odpiranje. Želela sem si, da bi otroka že enkrat spravili ven iz mene, nisem imela več energije. Med popadki sem grizljala piškote in pila vodo, da bi se okrepila. Babica in porodničarka sta vsake toliko časa preverjali otrokov srčni utrip in vseskozi je bil stalen in umirjen. Za to me ni skrbelo, me je pa zanimalo, kako mu kaže. Ko je bila glavica že skoraj zunaj, me je vse skelelo, tako da sem imela občutek, da se trgam. Kmalu je bila glavica zunaj, ob naslednjem potisku pa se je dobesedno »izstrelilo« še telo. Občutek je bil nekaj povsem novega in presenetljivega. Ko sem pod sabo zagledala dojenčka, sem bila povsem osupla. Gledala sem doulo, pa porodničarko, pa babico, pa moža, pa otroka – nisem vedela, kaj naj storim! Porodničarka me je spodbudila, da sem ga dvignila v naročje, mož je nekaj rekel, sprostili smo se, se smejali, pogledali, če je zares fantek, kot smo videli na ultrazvoku, nato pa so mi pomagali, da sem zlezla na posteljo in stisnila otroka v toplo naročje.

Ves čas sem ga imela pri sebi, tudi potem, ko me je babica na postelji odpeljala na porodni oddelek. Nič na svetu se ne more primerjati s tem, da imaš ob sebi svojega novorojenčka!

… se nadaljuje …

Slike so ilustrativne.

1. del

3. del

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.