pregnant_belly-714813

Osebno pričevanje o vaginalnem porodu po carskem rezu

Prvi porod – urgentni carski rez

Moj prvi porod se je zgodil leta 2010. Začel se je nekega petka, šest dni pred rokom, ko mi je ves dan bolj intenzivno otrdeval trebuh (Braxton-Hickstonovi popadki). Ker sem poznala zgodbo mamice, ki ji je nekaj dni pred rokom dojenček umrl v maternici, sem se zelo bala, da bo šlo tudi pri meni kaj narobe. Ker se mi je zaradi otrdevanja zdelo, da otroka slabše čutim, in ker je bil petek popoldne (da še ves vikend ne bi mogla k svoji ginekologinji), sem se zapeljala do najbližje porodnišnice na pregled, če je vse v redu. Sprejela me je babica, ki mi je naredila CTG (vse ok), potem pa je poklicala dežurnega porodničarja, ki me je še pregledal. Najprej me je ošvrknil, da očitno preveč berem forume, potem pa, ko me je pregledal, ves presenečen rekel, da sem že 4 cm odprta. In da če grem kar takoj rodit. Tudi sama sem bila presenečena in tudi vesela, da bom kmalu imela pri sebi svojega dojenčka. A ker sem bila na pregledu sama brez moža in ker sem se sama tudi pripeljala, sem vsa tresoča vprašala, ali lahko pridem tudi jutri … Rekel mi je, seveda, otrok padel ven ne bo. Da pa se je porod že začel in da mi morajo, preden mi odteče voda, dati še preventivno dozo antibiotika, ker mi je ginekologinja že proti koncu nosečnosti z brisom diagnosticirala bakterijo streptokok, ki bi pri dojenčku lahko morda povzročila sepso. In to je bilo vse, šla sem domov in vznemirjena poklicala moža in prijateljice …

Mož je bil ravno na obisku pri znancih, kjer je bil tudi en zdravnik, ki nama je priporočil neko babico in nama dal številko njenega mobilnega telefona. Babica se je zares zavzela za naju in povedala, da je dežurna ravno naslednje popoldne, da naj prideva rodit takrat. Dopoldne sva šla še na lep sprehod, na poti v porodnišnico pa še v kapelo kliničnega centra, kjer mi je bolnišnični kaplan podelil bolniško maziljenje. Kot bi vedela, da ga bom potrebovala.

Spomnim se, da sem bila zelo živčna – v sebi nisem bila mirna v tem, da grem kar tako »sprožit« porod, a ker sem od porodničarja prejšnji dan dobila takšne informacije, sem pač mislila, da je to edina odgovorna stvar. Poleg tega me je bilo tudi strah, da bi se z otrokom kaj zapletlo, če bi predolgo čakala na porod.

l_83405543In tako sem malo čez poldne pristala v porodnišnici brez popadkov. Dali so me na klistiranje, ki je trajalo precej časa in je bilo precej neprijetno. Potem britje, prav tako neprijetno – neprijetno predvsem zaradi tega, ker v tvoje intimne dele takrat posegajo razne medicinske sestre, ki so videti kot kakšne študentke, prvič jih vidiš in upaš, da tudi zadnjič. A tudi to sem vzela v zakup kot del poroda.

Potem so me dali ležati na posteljo v porodni sobi (živo roza), mi vstavili v roko kanilo in mi spustili dozo antibiotika. Nato so mi predrli plodove ovoje. Sreča, da nisem videla, s čim – mož mi je rekel, da je bila neka dolga palčka… Hm … Kmalu so se mi pričeli moji lastni popadki, ki sem jih predihavala stoje, naslonjena na moža, malo na žogo na postelji. Babica je potem ugotovila, da se ne odpiram dovolj dobro (ali hitro?) in mi predlagala, da podiham malo plina. Ok, če mi bo to pomagalo, sem si mislila. Nisem pa vedela, da bom po tem plinu povsem »zadeta«, da mi bo slabo in da bom izgubila razsodno zavedanje o tem, kaj se dogaja. Od tega plina sem nato še bruhala, ves čas pa sem ležala na postelji na hrbtu. Spomnim se še, da sem bila strašno žejna in tudi lačna. Prinesli so mi vodo, ki sem jo morala piti po majhnih požirkih (ko sva bila z možem sama, sem je na skrivaj popila nekaj več), v kanilo pa so mi priklopili glukozo.

Na neki točki mi je babica rekla, da naj zdaj poskusim potiskati. Ker sem se iz materinske šole spomnila, da je nevarno potiskati prezgodaj, in ker sem bila že tako vsa omotična od plina, me je tisti »Poskusite« zmedel – ali naj potiskam ali ne? In ko sem hotela potisniti, nisem znala. Babica me je malo okregala, če se tega nismo učile v materinski šoli in je glasno ukazovala: »Polulat – pokakat!« Jaz pa kar nisem znala ali mogla. In ko mi je že rekla, da zdaj dobro potiskam, mi je rekla, naj zdaj spet zajamem sapo in še potisnem – ko pa sem vdihnila, pa spet nisem vedela, kako naj potisnem.

Takrat se je očitno otrokov srčni utrip začel nevarno ustavljati. Ko sem po spet pogledala okrog sebe, sem kar naenkrat videla kakšnih petnajst ljudi, ki so me gledali in pogledovali na CTG, možu so rekli, da moram nujno na carski rez, jaz pa sem bila samo srečna, ker sem slišala, da me bodo dali pod narkozo in bo te muke že končno konec. Nisem mogla razmišljati niti o otročku niti o sebi, želela sem si samo, da bi bilo že enkrat konec. Da takrat nisem razmišljala ne o otroku niti Boga nisem prosila za pomoč, sem si še dolgo očitala.

V operacijski sobi so mi še enkrat ukazali, naj potisnem (še vedno sem bila na hrbtu in čisto izčrpana), sem poskusila, pa seveda ni šlo in sem zaspala. Sin se je rodil ob 8.30 zvečer.

Zbudila sem se okrog dveh, treh ponoči, na intenzivni negi, brez otroka. Ko so sestre videle, da sem prišla k sebi, so mi povedale, da je otrok v redu in da mi ga bodo prinesle čez nekaj časa. Poklicala sem moža in ga vprašala, kaj se je zgodilo. Nekako mi je razložil zgodbo. Otroka so mi prinesle za slabih 10 minut. Prosila sem jih, naj mi ga pustijo še malo, pa so rekle, da moram počivati in da ga ponovno dobim ob pol petih zjutraj. Seveda se nisem mogla upirati. Še danes me zaradi tega boli srce. Težko mi je tudi zaradi tega, ker v najbolj nežnih urah njegovega življenja nisem mogla biti ob njem, ko je bilo vse, kar je potreboval, moja bližina. Mene pa ni bilo.

Ves čas sem gledala na uro in čakala, kdaj bo že pol petih. Kako lepo je bilo slišati kolesca tistih posodic, v katerih so novorojenčki, kako se približujejo po hodniku! Spet sem ga dobila čisto za kratko, pa so ga spet odnesli … Seveda se ni dojil. Ne vem, ali so mu dali mlečno formulo po steklenički, imel pa je že dudo. Čez dan sem se ga trudila pristaviti, prosila sestre, naj mi pomagajo. Končno se me je ena usmilila in ravno ko je potegnil dojko, je druga sestra prišla in mi ga vzela naravnost z nje. Čeprav sem ji rekla, da se ravno prvič dojiva, se za to ni zanimala … Ko je prišel čas obiskov, sva se z možem končno lahko skupaj veselila dojenčka, pa čeprav na oddelku za intenzivno nego.

slika je ilustrativnaPo štirih dneh sva bila odpuščena iz bolnišnice; bolečina je na mestu, kjer so me prerezali, po dveh dneh jemanja dokaj močnih protibolečinskih sredstev končno malo obledela, tako da sem lahko preživela že samo z lekadolom. Dojenje je tretji dan, ko je »prišlo« mleko, precej dobro steklo, saj je bil mali pravi sesalec. Zadnja noč v porodnišnici, ko je bil sinček prvič ob meni ponoči, je bila stresna, ogromno je jokal, nisem ga znala/mogla potolažiti. A kaj sem jaz vedela, da to ni normalno!
Vožnja domov prvič v troje je bila zame, kot da se peljem v predsedniški limuzini, doma pa so naju pričakali napis: »Dobrodošla!« in polno balonov. Ljubo doma, kdor ga ima!

Čez dve leti in pol – soočena z drugim porodom in strahovi

Moje povezovanje s prvim sinkom, ki je Bogu hvala zdrav deček, je bilo po porodu s carskim rezom olajšano z dojenjem, ki nama je šlo odlično, s skupnim spanjem in z nošenjem v traku. Spomine na porod sem pospravila v predal »travmatično«. Ko pa se je čez dve leti in pol bližal drugi porod, sem se zavedela, da se moram z njimi soočiti.


 

… se nadaljuje …

2. del

3. del


 

2 Comments on Srečevanje s strahovi – 1. del

  1. Znano in neznano mi je vse to …
    Tudi jaz sme imela prvič carski rez … in po toliko urah porodne, ko so vedno rekli le, da ni nič odprto, plodovnica je pa že zdavnaj odtekla – in za moj občutek – so bili sami popadki ure in ure, ko so mi predlagali carskega, sem imela moči res samo za podpis. In potem narkoza. Hvaležna zanjo! A ko sem se zbudila, mojih dvojčic ni bilo, premestili so ju v drugo bolnišnico, na 100 % kisik itd.
    Nikoli ne bom pozabila tega, da nisem znala roditi. Pa tistega potem, ko sem bila peti dan (ja, šele peti!) premeščena tudi sama in sem ju končno prvič videla.
    Eno sem prvič pestovala, ko je bila stara 2 tedna – in prvič dojila, drugo sem prvič pestovala, staro skoraj 4 tedne. Prvič dojila pa, ko je bila stara 6 tednov. In je znala! Še zdaj čutim zmagoslavje tistih minut! (Dojila sem ju potem eno leto.)

    In nikoli me ne zapusti občutek, ki sem ga doživljala v intenzivki, kadar sem smela k njima: da bi ju morala spuliti z vseh tistih cevk in z njima zbežati …

    Zdaj sta stari 27 let in za njima sem imela naravne porode.

  2. “Nisem znala roditi.” Koliko mamic to čuti in kako rani to njihovo materinsko identiteto. Zelo rada bi zbrala na kup pričevanja o carskem rezu v Sloveniji – in zgodbe o poskusih naravnega poroda po carskem rezu, zgodbe o uspehu in nemoči …

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.