tksspnp2209201001Verjamem, da je Nejc Zaplotnik živel celozaslonsko življenje. Če sem postala Gorenjka, se spodobi, da preberem njegovo kultno knjigo. Učim se od njega, pa ne plezati, temveč živeti.

Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in preizkusil sem jih temeljito.

Naučil sem se, da se v naravo nikdar ne hodi počivat; če hočeš, da te narava sprejme, moraš v njej trdo garati in živeti!

Puberteta, tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti.

Zares težko je bilo imeti takega sina! Mati pa je le tiho trpela  in ni vedela, ali bi bila na očetovi ali na moji strani. Bila je človek sanj in hrepenenja kakor jaz, vendar jo je neprestana stiska prisilila v računanje.

Ljubim vožnjo s kolesom, ker mi skrajša razdalje, pusti žep nedotaknjen in prihrani dolge ure čakanja z dvignjenim palcem ob cesti, pa še pomaga mi vzdrževati telesno kondicijo.

Ne le na alpinističnem področju, povsod sem živel kot mlad teliček, ki se zadene ob vsako stvar, dokler je ne skupi, šele potem začne zanesljivo korakati skozi življenje.

Lahko me ljubi, živega mrliča, zunanjo podobo, toda to nisem jaz. Mene ljubiti pa je težko, ker me niti najgloblja čustva niso nikdar vezala na pusti svet vsakdanjosti. Nasprotno! Še več poleta dajo mojim sanjam in hrepenenjem.

Vse je šlo tako hitro, vse se je polnilo v meni in zorelo, kakor da bom moral že naslednje leto umreti. In to mi je ostalo za večno: živeti, kakor da si le en sam dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se sploh česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.

Obupno mora biti življenje, če je plača edini rezultat, ki ti ga da delo.

Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem. Toda kje je to? Do spoznanja, da je ta čudni kraj vsak dan med nami, je bilo še daleč. Želela sva si velikih dejanj, a nisva se zavedala, da so največja dejanja, prav tako kakor pusto životarjenje, sestavljena iz drobnih trenutkov.

Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti. Ne igra se z življenjem, kdor živi sredi nevarnosti, ki jih pozna in je nanje pripravljen. Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec.

Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati.

Ješ zato, ker si lačen, piješ zato, ker si žeje, spiš zato, ker si utrujen in ne zato, ker je čas kosila, ne le zato, ker je noč čas za spanje in vsako vlakno posebej čuti, da ješ in piješ, spiš kakor ubit.

Nikdar nisem bil v smrtni nevarnosti, saj sem prepričan, da smrtne nevarnosti ne preživiš. Če ostaneš živ, ni bilo nikdar tako hudo, kakor je bilo videti v tistem trenutku.

Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo o svoji poti, kadar se nam tresejo kolen, takrat ko bi morali misliti in garati. Čutiš, da boš preživel, in to je dovolj: veselje do življenja, volja do dela in sprejemanje narave, takšne, kakršna je.

Strah me je časa, ker se zavedam, kako obupno malo ga imam. Koliko stvari moram še spoznati, prebrati, narediti, napisati, koliko moram še ljubiti, garati, se veseliti, jokati. Človek bi obupal! Vse to v teh borih desetletjih, ki so nam na voljo.

Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost. Uspeh v življenju je brez pomena, ker ti ambicioznost zapre pot do človeka, uspeh sam pa te osami in ti odtuji prijatelja.

Namesto Indijancev sedaj po dolini hrumijo množice zariplih debelih turistov, šklocajo s fotoaparati in zijajo z daljnogledi, slika pobesnelega materializma, lažne demokracije, zlagane osebne svobode in zgrešene emancipacije se razliva vse do sten. Tam pa si z enim samim korakom, z enim samim prijemom v svetu miru, naporov, v svetu resničnega prijateljstva, svobode in bogastva. Bogastva, ki ti ga daje zaupanje vase, v svoje sposobnosti, in veselje ob spoznavanju, da so nekje le večje, bolje urejene in lepše stvari, kot je človeško mravljišče. 

Celo spolnost z žensko, ki jo ljubim, mi dovoljuje, da mi misli uhajajo drugam, toda sedaj, v tem trenutku, je dosežena harmonija, ki jo že skoraj pozabljamo: narava, telo in misel so postali eno, služijo drug drugemu in se dopolnjujejo. Plezanje je šola za življenje, šola za ljubezen. 

Občudujem ljudi,

katerih življenje je mirna ravnina.

Prostrana, rodovitna žitna polja,

ki le kdaj pa kdaj rahlo vzvalovijo v vetru …

Kajti moje življenje je kakor divja reka, 

ki se nora zaganja v pravečno skalo

golega obupa!

Toda dolgi dnevi na konicah prstov

me učijo živeti na celi nogi.

Ko bom postal resničen mojster plesa po

navpičnih zidovih,

bom znal tudi:

hoditi po ravnih tleh!

Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajne napore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkom napora pridobi vrednost. Čim več naporov in tveganja si vložil, tem višje je cilj in tem bolj vroča je želja, da bi ga dosegel. 

Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji, pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katerem si ujet v mirnem zapečkarskem življenju.

Le to je narobe, da od drugih vedno zahtevamo več kakor od sebe. Ljudje, ljudje! Stopimo v en koš, pa bomo videli, da smo po svetu enaki: živeli bi radi! In to kar se da dobro!

Vedno, kadar se uresničuje kakšen velik načrt, postane vse tako enostavno, samo po sebi razumljivo. 

Tako lepo je življenje, če smo le pripravljeni vsak trenutek svojega dragocenega časa posvetiti drug drugemu in molčati. Če smo pripravljeni učiti se razumeti. Vedeti in razumeti, ne da bi govorili…

Tura je postala enaka turi, delal sem kakor dobro namazan stroj, ki pa tolče tudi v prazno, če ga nihče ne ustavi. In tako se je moje kolesje vrtelo vse bolj v prazno, dokler me niso otroci spomnili, da še pojejo ptice v gozdu. 

Spoznal sem, da nisem jaz spočel otrok, ampak otroci mene. Spoznal sem, da so prinesli neko vrednoto v moje življenje, ki je prej nisem poznal ali priznal. Pot bo ostala, kakršna je, v svojih neštetih oblikah, ne bo blažila klancev, ne bo nižala vrhov, ne gradila mostov prek sotesk, vijugala se bo kakor prej, le slike ob poti postajajo bolj polne in jasne. Otroci so obrnili pot nazaj v mene samega, dali so mi veselje ob drobnih stvareh, podarili so mi vid in sluh, ki sta ob ropotu dirke vse bolj pešala. 

Nekateri so mi začeli slediti, drugi so se me izogibali, sila redki pa so postali tisti, ki so mi stali ob strani, zadovoljni s tem, da vidijo odsev svoje duše v mojih očeh.

2 Comments on Pot

  1. Njegovo knjigo POT sem prebrala pri 20ih letih prvič. Potem še enkrat, malo kasneje. Ostal mi je njegov stavek, ki je moje življensko vodilo:KDOR IŠČE CILJ, BO OSTAL PRAZEN, KO GA BO NAŠEL. KDOR PA NAJDE POT, BO CILJ VEČNO NOSIL V SEBI. Srečno! Gordana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.