Ko greš k novi družinici, mamici z novorojencem,

se ustavi, sezuj čevlje.

Vedi, da stopaš na sveto zemljo.

Ko stopaš skozi vrata, na hodnik in k sobi,

kjer je z detetom mati,

prestopaš iz vsakdanjika, sprotnosti

v brezčasje in večnost.

Nekaj v njima se razmika,

v očetu in materi,

kar se ni še nikoli,

da dopustita v sebi rojstvo za novo, nepojmljivo, nedoživeto, nevideno.

Zapri oči in se prepusti vztrepetu metulja,

ki spreminja tok zgodovine.

Potopi se v njeno hvaležnost, čudenje in mirovanje,

ko zre v sad svojega telesa,

naj tudi tebi iz prsi pritečejo curki ljubezni, ko zaslišiš novorojenčev jok.

Prisluhni materi, kaj ima za povedati, kajti čas za izreko teh besed se ne vrne.

Čim manj govori, kajti ti se moraš učiti od nje.

Vztrepetaj z njim,

ko se zave, da ni več sam,

da je oče novemu rodu.

Postori malenkost, ki te bode v oči, v stvari okoli sebe poglej s sokoljim pogledom

očeta, ki želi poskrbeti za mlado družino.

Zmedi se kot sestrica in bratec, ki ne razume, kaj se dogaja.

Izprašaj si vest, kakšen sopotnik, učitelj in bližnji si.

Poklekni v tej hiši kruha,

od katerega že od prazgodovine jé in živi človeštvo.

Človek, pokloni se družini, ki se je pravkar rodila.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.