Večkrat slišimo: takšni časi so bili; moral/a sem to storiti; naredil/a sem najbolje, kar sem lahko; tako je življenje; ja, kaj pa naj bi?!… Vsi ti stavki sporočajo, da v življenju nimamo izbire, da smo vedno v nekaj prisiljeni, da je to edini možni način življenja. Tega že zelo zgodaj naučimo svoje otroke – življenje boli, treba je potrpeti, se boš že naučil počakati, nimam časa, moram v službo, nehaj jokat, tako je. Si upam priznati, česa si v resnici želim? Sem pripravljena to izbrati zavoljo sebe in zavoljo otrok?

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. (Sir 15,15-17)

Jedro naše vitalnosti deluje, kadar jasno ločujemo bistveno od nebistvenega, obenem pa nenehno tudi branimo in razvijamo bistveno. Osebna hierarhija bistvenega naj bi nam bila povsem razvidna. Prav tako nam morajo biti jasni razlogi zanjo in to ne enkrat za zmeraj, temveč vsak dan na novo. Notranja svoboda se sprašuje, zakaj je tisto prvo res prvo, ker nam vedno dopušča možnost, da izbiramo. Prečiščena presoja nam daje merila za sprotno odločanje med nujnim in zanemarljivim in iz tega delovanja se poraja naše edinstveno, zanesljivo jedro. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 180)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.