Kelly Townsend je doula, voditeljica izobraževanj za doule in avtorica knjige Skozi nosečnost z Jezusom, vodnik za srečen porod. Med prevajanjem njene knjige se mi je porodilo kar nekaj vprašanj, morda tudi vas zanimajo njeni odgovori. Preostanek intervjuja si lahko preberete tukaj, v septembrski številki Naše družine, priloge tednika Družina.


Zakaj menite, da morajo mame spremeniti svoje mišljenje, se informirano odločati? Ali niso porodne želje le ženske muhe? Ali nismo poklicani k ponižnosti in potrpljenju, tudi pred zdravniki in babicami?

Verjamem, da ima vsak strokovnjak na porodnem področju na prvem mestu vrednoto blagostanja matere in otroka. Vendar so se filozofije in medicinska praksa skozi zgodovino spreminjale. Kar je bilo koristno nekoč, se je kasneje izkazalo za nevarno. Na sredi 20. stoletja so na primer materam dajali zdravilo Diethylstilbestrol (DES) z dobrim namenom preprečevanja spontanih splavov. Kasneje so ugotovili, da povzroča neplodnost pri deklicah, katerih matere so ga jemale. Ženske, ki jih poznam in so mi blizu, ne morejo imeti otrok zaradi zdravniških dobronamernih napak v preteklosti.

Vprašanje se torej glasi: »Ali so današnji dobri nameni varni? Ali bodo kasneje ugotovili, da so škodljivi?«

Noben zdravnik ne deluje namerno škodljivo, v to sem prepričana. Vendar sem bila priča odločitvam, sprejetim zaradi strahu pred tožbo zaradi malomarnosti, in bolnišničnim protokolom v poskusu, da zmanjšajo tveganja tožb. Ali so bile te odločitve dobre za matere? Glede na številne znanstvene raziskave in dokaze ne.

To mater in očeta postavi v vlogo, ko se morata po najboljših močeh potruditi, da sama proučita, kaj raziskave pravijo o posegih, ki jih opravljajo v porodnišnicah. So rutina? Zakaj? Kaj kažejo empirične raziskave o varnosti postopka? Kako lahko to vpliva na  dvome zdravstvenega osebja? Kaj bi se zgodilo, če postopka ne bi izpeljali in bi bil materi dan čas, da poskusi drugačne metode? Ali sta mati in otrok v tem trenutku v redu? Kaj če počakajo eno uro in vidijo, ali se bo kaj spremenilo, preden izvedejo postopek? Ali lahko starša podpišeta izjavo o informiranem soglasju, ki porodnišnico razreši odgovornosti?

Ponižnost je svetopisemsko naročilo, ki se nanaša na Boga, ne na zdravnike. Starši smo in zdravstvene strokovnjake pooblaščamo, da nas vodijo skozi porod našega otroka. Sami sprejemamo odločitve v imenu svojega otroka, saj nam je Bog dal neodtujljivo pravico, da se svobodno odločamo. Imamo svobodo, da upoštevamo nasvete in napotitve zdravstvenih strokovnjakov in pogosto imajo prav. Vendar če imamo razlog, da verjamemo, da bi nam drugačna rešitev bolj ustrezala, ni neprimerno, da raziščemo te druge možnosti in dvomimo v odločitev zdravnika. Vendar lahko to storimo na spoštljiv in časten način.

Po eni strani se torej bojimo bolečine, po drugi pa medikalizacije poroda. Kako se lahko žena upre zdravstvenemu sistemu, če čuti, da škoduje njej ali njenemu otroku? Kje lahko najde oporo? Kako se naj sooča s pokroviteljskimi besedami: »Za vas in za otroka hočemo le najbolje?«

Najprej se moramo spomniti, da nam je Bog dal v skrbništvo tega otroka in da smo zanj odgovorni. Zagotoviti moramo, da je strokovnjak, ki smo ga izbrali, da nas spremlja v nosečnosti in pri porodu, v skladu z našimi prepričanji ter da nas spoštuje v tem, da odločamo o svojem telesu in o otroku. Zagotovo nočemo biti malomarni in se odločati v škodo svojega otroka, vendar se tudi ne smemo odločati iz strahu, da se nekaj »lahko zgodi«. Posegi se morajo uporabljati v primeru resničnih težav, ne tistih, ki se jih bojimo. Hkrati se morajo starši opremiti za sprejemanje informiranih odločitev, ne čustvenih. To zahteva poglobitev in vajo, prav tako pa molitev in zaupanje. Končno moramo vedeti, da medikalizacija poroda ne zagotavlja poroda brez bolečin ter da povečuje tveganje za učinek domin, ko en poseg verjetneje vodi v težje in težje postopke.

V Svetem pismu piše, da so ljudje čutili, da jih je Jezus učil z oblastjo (Lk 4,32). Kako ste našli notranjo gotovost, da ste napisali knjigo o porodu kot laična oseba?

Oporekala bi, da tako zaradi izobraževanja za voditeljico tečajev priprave na porod kot zaradi usposabljanja za doulo nisem laik.  Imam 20 let izkušenj na področju poroda in teh dvajset let mi je dalo starodavno modrost, ki se je o naravnem porodu v današnji medikalizirani porodni industriji izgubila. Kot je pri porodu zelo veliko različnih situacij, je temu ustrezno toliko različnih vrst oseb, ki skrbijo za potrebe družine v pričakovanju. Moja vloga ni postavljati diagnoze ali nuditi klinično nego, ampak v procesu poroda nuditi modrost rojevanja, čustveno podporo in fizično podporo. To je vloga, ki je bila najbrž že od začetka časov prva vloga spremljevalnih oseb pri porodu in  ki je vsaj stoletje dolgo ni nihče opravljal. V čast mi je biti med mnogimi ženskami, ki ta poklic spet oživljamo in s tem pripomoremo, da so porodne izkušnje bolj izpolnjujoče in vredne spominjanja.  O naši vrednosti veliko povejo pričevanja zdravnikov, sester in babic, ki pravijo, kako čudovito je videti mater poroditi otroka na tako zelo drugačen način, kot so vajeni. Prav tako zdravstveno osebje poroča, kako je vloga doule, ki pomaga materi skozi proces, pomembna tudi pri težkih posegih.

Zato se lahko doula, čeprav ob njenem imenu ne stojijo nobene pomembne titule, sklicuje na znanstveno dokazano pravico, da zagotovi svoj ključni prostor v porodni sobi kot strokovnjakinja na svojem področju, saj ima znanje, ki ga v zdravstvenih šolah nikoli niso delili.

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.