DSC_2025Imela sem žive sanje. Bila sem nekje daleč v divjini v nerazvitem svetu in se učila preživetja. Skakala sem na glavo v vodo in z golimi rokami lovila ribe. Iz suhega listja in trsk sem brez vžigalnika netila ogenj. Kako dober občutek je bil, ko mi je uspevalo! Ko sem si lahko spekla ribico, ki je še malo prej drsela pred menoj v vodi in sva se obe potapljali v sinjo modrino. Ko je po dolgem trudu prasnilo in sem si pogrela roke ob ognju.

Tako se počutim, kadar sem v situaciji, ko se moram znajti sama s svojimi štirimi fanti in mi to uspeva. Zdi se, da je nemogoče in kdo se bo danes to šel. A občutek, da znam sama voditi kolesarsko četico po cesti, jih spodbuditi, da poskrbijo za obveznosti, jih usmeriti v dobro družbo in igro v zelenju in na svežem zraku, zvečer spraviti v posteljo z umitimi zobmi, brez klopov pod pazduho in prijetno utrujene s pravljico v ušesih, se lahko primerja zares samo s ponosom nekoga, ki je ustvaril kanček civilizacije sredi divjine.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.